:had:

Zbudil sem se v danasnji dan. Ko sem videl prve soncne zarke, sem hotel strmeti ure in ure skozi steklo in presanjati vecnost. Padali so mimo vejic cesnje, ki je spala in se spojile z zemljo. Kot bi postajal en izmed njih. Bilo je res cudovito in nenavadno. Naenkrat je bilo vse tu, kar je moralo biti. Obstajalo je brez vzroka in bilo je opojno. Celo jutro je bila ta lepota v meni, ne da bi jo iskal ali vabil. Tako popolnoma mehak, ranljiv, kot si lahko vsako jutro, sem odsel od doma. Hodil sem proti vsemu, kar sem poznal do tistega trenutka. Sreceval sem svoje bolecine, strahove, jezo, zalost, razocaranja… Vse, kar se je hotelo ugnezditi v meni in zdelo se je, da za vedno. Toliko ljudi okoli mene in jaz sem gledal sebe iz neke druge dimenzije, kot bi bil edini izgubljenec v mnozici. Puscal sem obcutke, da me preplavijo, hvalezen, da so me nekaj naucili in stopil korak naprej. Vcasih sem zacutil, da ni nicesar med mano in nebom in po tej brezmejnosti sem hrepenel. Brezmejna svoboda sebe. Tam, kjer se vse zacne, je moja dusa, srce, um. Zacela se je uresnicevati pravljica, taka, v katero hocemo verjeti vsi. Svet, ki ga vidim pred seboj ni vec cuden svet. Zdaj je nov svet. Vse, kar je bilo, se ne bo vec vrnilo. Nic ni trajno, vse se spreminja, mine, se rodi v novi obliki, samo boj ostane in se pretaka iz ene vecnosti v drugo. In pa ljubezen ostaja. Ljubezen, ki je najlepsa, najmogocnejsa, najpopolnejsa. Morda ne pride vedno tako, kot bi si zelel, ali pa kot sem si predstavljal, da bi morala izgledati. Vendar je vedno tu. Iz mene izvabi vso umazanijo, potrga ves plevel, poseje neznost, resnico, preprostost… Takrat sem brez strahu da bi izgubil sebe. V tem je vsa resnica, a ne? Postati moras preprost. Sit sem prividov. Danes bom nekoga objel.

Ljubezen je tako preprosta, in zato mi bezi. Kajti moj um je tako zapleten in zastarel in zasidran v casu. Vendar dvigniti sidro ni vedno tako tezko, kot si vcasih mislim. Ko gledam soncne zarke, ki padajo kot nezni poljubi, ko zabredem v modrino morja, ko zarinem prste v pesek…. Ce mi dovolis, ze ves, da iz tebe izvabljam mogocno energijo in vso ljubezen. Ves, da sva se srecala z namenom. In zato individualne igre niso vec potrebne, saj sodelujeva v mnogo vecji igri, pa vcasih to pozabiva. Mislim, da si cudovita. Potrebujem te. Pomagaj mi, prosim, da se bom spoznal v tebi, da bom boljsi. Menda je jasno, da ne zmorem vsega sam. Mar ti mislis, da lahko?

 

Objavljeno v 16.09.2005 ob 16:30 in zapisano pod :osebno: .