:had:

“Your most unhappy customers are your greatest source of learning.”

Bill Gates

Blogaš? Beri naprej! Bereš bloge? Beri naprej! Ne veš kaj pomeni si.blogs? Beri naprej! Razmišljaš, da bi začel pisati bloge? Beri naprej! Si se po naključju znašel na tej strani? Beri naprej!

David je kot eden izmed prvih piscev blogov v Sloveniji, to namreč počne že od daljnega aprila 2004, dodajal ostale blogerje med svoje povezave (blogroll). Ker se je dnevno odpiralo vedno več in več blogov, je bilo njegovo delo precej Sizifovo. Zato se odloči da spremeni to. Na prvem srečanju piscev blogov se mu porodi ideja, ki jo je bilo potrebno takoj realizirati. Domov pokliče punco, ki se ji na tem mestu, v imenu vseh piscev (se strinjamo?), zahvaljujem za njen prispevek k razvoju slovenske blogosfere in skupaj online kupita domeno siblogs.com. Nekaj neprespanih mesecev in odrekanja družabnim aktivnostim, napornih dni v službi in rodila se je stran, ki je vsebovala prvi spisek slovenskih blogov. Maja 2005, je bil siblogs rojen. Stran, kjer lahko vsak vpiše svoj blog (imate blog in ga še niste vpisali v siblogs? to lahko storite sedaj, s klikom TUKAJ! in če poveste svojemu prijatelju in se vpiše, bo vpisan tudi on!) in potem algoritem, ki je skrbno zaščiten in varovan isto, kot Googlovi algoritmi, poskrbi za to, da se vse skupaj osvežuje. Vi napišete nov prispevek in siblogs ga sam najde in objavi na spisku blogov. Dejansko prihaja izredno veliko številov obiskovalcev blogov, ravno preko strani siblogs. Zakaj? Ker je lažje pogledati na siblogs, če je že kdo kaj novega objavil, kot pa klikati ali pa celo vpisovati linke v brskalnike. Siblogs ponuja tudi RSS zapise vseh strani, ki so objavljene. Vendar dovolj o tehnologiji. Siblogs vsakoletno poskrbi tudi za si.blogs meet, kjer se podelijo nagrade za najbolj obiskane prispevke in katero srečanje pomeni tudi druženje blogerjev in spoznavanje zanimivih ljudi. Za vsem tem stoji že zgoraj omenjeni David, ki vse to vzdržuje prostovoljno. Ker se vsakodnevno pojavljajo novi blogi na slovenski blogosferi, je tudi vpisov v siblogs vsak dan več. Ker pa vse to stane (kolokacija strežnika, vzdrževanje strojne opreme, prenos podatkov), sem se odločil, da bi lahko z akcijo pomagali Davidu (nekaj podobnega, kot smo enkrat že naredili na forumu). David ima svojo Amazon listo želja, vendar predvidevam da je stara. Prav tako obstaja možnost oglaševanja na siblogs. Vendar imam v mislih drugačno idejo. Vsak po svojih zmožnostih prispeva znesek, ki ga ne bo pogrešal. Ker David ne ve za to akcijo, je tukaj moja številka TRR pri NLB, Banki Zasavje: 26338-6000802786, kamor lahko vsak nakaže svoj prispevek (vsak večer bom v tej temi objavil spisek dobrotnikov, zato prosim, da v polje namen nakazila napišete Za siblogs in v polje ulica referenca naslov vašega bloga, oz. mi pošljete mail na had@had.si s svojimi podatki). Seveda, pod pogojem, da mi zaupate! Denar bo predan Davidu in bo omogočil nadaljni razvoj in še boljše delovanje siblogs sistema! Če pa ima kdo kakšno drugo idejo, oz. če ima kdo kakšen boljši predlog, pa prosim, na dan z njim!

p.s.: o tej akciji lahko obvestite soblogerje in obljubim, da ne boste imeli problemov z menoj in z avtorskimi pravicami

“The possible is constantly being redefined, and I care deeply about helping humanity move forward.”

Paul Allen

O kraji dveh fotografij, ki sta se pojavili v Bulvarju v Slovenskih Novicah sem pisal, prav tako sem pisal o komunikaciji z Moniko Viti in Raayem. V vmesnem obdobju se je dogajalo kar precej aktivnosti. Raay mi je v dopisovanju preko mailov ponujal kompenzacijo za objavljeni fotografiji in tudi zatrdil da se glede honorarja dogovarjam samo z njim, ko pa sem ga prosil za naslov in davčno številko, kamor naj izstavim račun po veljavnem ceniku, ki je objavljen na blogu, pa se je z njegove strani končala komunikacija. Prav tako mi je očital, da sem njegov “poslovni mail” objavil na spletni strani. In da sta bili ti dve fotografiji promo material in mi še enkrat zatrdil, da če so fotografije na internetu, to pomeni, da so javna last. Sicer bi objavil njegov mail, kjer mi je poskušal razložiti še par stvari, ki so nesmiselne, vendar so v njegovi založbi poskrbeli za to, da ga ne bi objavil in sicer s pripisom, ki se ga držim: “To elektronsko sporočilo in vse morebitne priloge so poslovna skrivnost in namenjene izključno naslovniku. Če ste sporočilo prejeli pomotoma, Vas prosimo, da obvestite pošiljatelja, sporočilo pa takoj uničite. Kakršno koli razkritje, distribucija ali kopiranje vsebine sporočila je izrecno prepovedano.” In sledil je ponoven klic na uredništvo Slovenskih Novic. Še enkrat sem moral napisati mail, z vsemi podatki in težavami s katerimi sem se srečeval, ki ga je prijazna tajnica posredovala odgovornemu uredniku g. Bauerju. Čez par dni sem dobil klic in dogovorila sva se za sestanek na uredništvu. G. Bauer se mi je najprej opravičil za nevšečnosti, potem pa me povprašal o znesku, ki ga želim za objavljeni fotografiji. Povedal mi je, da so takšne fotografije plačane po približno 2000 sit za komad. Jaz sem mu povedal, da je na blog objavljen cenik in da si želim plačila po takšnem znesku. Ko sem mu povedal številko je ugotovil, da mu je veliko lažje, če prepusti primer pravnikom in se vse skupaj konča na sodišču. Glede na to, da se zavedam stroškov, ki bi jih imel z odvetnikom in vsega časa, ki bi ga porabil za to, sem ga prosil, naj sam predlaga ceno za eno fotografijo. Začela sva z 10k sit, jaz se nisem strinjal s ponujeno številko, ponudil mi je 15k sit, pa mi tudi ni bilo dovolj. Ko sem ga pogledal v oči, ko je rekel, da mi da 20k sit za eno fotografijo, sem vedel, da je to zadnja cena, ki mi jo je pripravljen ponuditi. In sem jo sprejel. 40k sit za dve fotografiji, kateri mi nista niti v ponos, je več kot dovolj. Seveda sem ga povprašal tudi o sodelovanju, glede na to, da je fotoaparat povsod z menoj. Rekel mi je, da bo vesel, če mu pošljem mail s kakšnimi zanimivimi stvarmi in da jih bodo objavili brez problema. Prav tako pa mi je dal nasvet, če se še kdaj zgodi podobna situacija, da se moram vedno pogovarjati samo z odgovornim urednikom in nikoli z nikomer drugim! Sledil je stisk roke in ponovno opravičilo g. Bauerja! V tajništvu sem izpolnil še par formalnosti in stvar je bila končana. Zaključek zgodbe: dejansko se mi v tej celi zgodbi ni šlo toliko za denar, kot pa za princip in raziskovanje težav avtorskih pravic malega, nepomembnega človeka, ki objavlja svoje prispevke pod CC licenco, ki dovoljuje precej stvari, vendar se vseeno pojavijo primeri, ko se tudi to krši. Kot je napisal Jonas, v svojem postu Et tu, Novice; blogerje je potrebno jemati resno! In to je za blogosfero zelo velika ZMAGA, kajti to je prvi korak na poti osveščanja, da je blog enakovreden drugim medijem in da vse, kar je na internetu, ni javna last!

p.s.: hvala vsem, ki ste me tako ali drugače podprli in mi pomagali pri NAŠI zmagi!

“Computer photography won’t be photography as we know it. I think photography will always be chemical.”

Annie Leibovitz

Nedelja, po naporni soboti, ko sem ugotovil, da nimam več kondicije za celonočna žuranja, se sredi popoldneva končno spraviva iz postelje. Sprehod po jesenskem gozdu, kjer se ob vseh barvah narave spočijejo oči in telo dobi novih moči. In sredi jase zagledava dve velikanski mareli, oz. dežnika (lat. Macrolepiota procera). Bi kdo jedel za večerjo mareli?

Zgodilo se je. Organizatorja David in njegova “desna roka”, “tajnica”, “govornik” in “mislec” v enem, Cookie sta odlično speljala letošnji siblogsMeetV4 in si.blogs06.awards. Na tem mestu sledijo čestitke zmagovalcem v vseh kategorijah, tudi tistima, ki so jima bile podeljene naknadno, vendar sta si jih zaslužila. Ula za “penetracijo” leta, oz. za newcomerja leta in LiLoLe, ki je dokazal, da blogov ne piše samo “brezdelna”, “zdolgočasena” mladina, kot bi si lahko kdo predstavljal, ampak tudi doktorji, ki blog uporabljajo za ohranjanje kontaktov med študenti, prijatelji in družino. Prav tako čestitke tudi ostalim, ki se niso pojavili na prireditvi! Smo si razdelili denarne nagrade in spili šampanjec, ki vam je bil namenjen. In sedaj pride razmišljanje. No, saj vem, ni nobene potrebe po tem, pa vseeno sledi. Blogi, ki so sicer povsem ekshibicionistična dejanja posameznikov, ki svoje veleume dajemo na ogled širni javnosti, ki jih med iskanjem raznih bizarnih besed, najde na Googlu, imajo svoje pisce. Ob prebiranju posameznega bloga, si sam ustvariš podobo, kakšen naj bi bil človek za besedami. Kakšen je njegov način razmišljanja, obnašanja in v določenih primerih si celo ustvariš njegovo zunanjo podobo, ki pa se lahko razlikuje od dejanske. In potem pride siblogsMeetV4, kjer blogi dobijo podobe. Kjer se podrejo iluzije ali pričakovanja, kjer se odstrejo zavese. Pogled v oči in beseda, ki da besedo, spremeni pogled na osebo, ki je zadaj za blogom. In začnejo se pogovori, ki nimajo veze z blogi. Kot bi človeka poznal že vrsto let in tudi “sramežljivci”, oz. tisti, ki mislijo da to so, so v trenutku brez treme. Priznam, presenečen sem bil nad samo udeležbo, 27 blogerjev na kupu ni malo in v mislih smo imeli že naslednje srečanje “blog odvisnikov”. Bo Cankarjev dom dovolj velik ob tem pojavu novih in novih blogov, ki smo jim priča vsakodnevno? Medijsko je bil dogodek bolj pokrit, kot vsaka tiskovka. Novinar Mladine, ki je bil po mojem mnenju kar presenečen nad “blog sekto” in trije fotografi Urban, Brumec in Borut na enem mestu, je več kot preveč za tak dogodek. Sam nisem fotografiral, sem se rajši posvetil pogovoru s Tamaro, Katko, Ulo, BeeBee in bežečim norcem in blogerko z najlepšimi nogavicami na srečanju, Bojano. Vse, ki jih nisem omenil, prosim za odpuščanje ampak dejansko bi morali nositi “tage”, da bi bilo vse skupaj lažje. Skoraj bi pozabil, imeli smo tudi predstavnike “manjšin” v Sloveniji, ki pa so me povsem presenetili s svojim znanjen slovenskega jezika, Carlitos, ki prihaja iz Argentine in seveda Michael, ki je z blogom ponesel Slovenijo v svet. Na koncu pa seveda tudi zahvala za odlično torto Bayi, čeprav je ni sama spekla, ampak vseeno je bila odlična, ki je tako presenetila Cookija za njegov rojstni dan! Happy Birthday by M. Monroe!

Prvi fotoutrinek je dal Urban na net že direktno iz prizorišča. Ostalo pa verjetno tekom dneva.

“Last week the candle factory burned down. Everyone just stood around and sang Happy Birthday.”

Steven Wright

Danes dopoldne, okoli 10 ure, je ob pristajanju na letališču Brnik, strmoglavilo letalo Airbus s 150 potniki in člani posadke. Ker sem bil ravno v času dogodka na poti proti Bledu, sem se ustavil in z grozo v očeh opazoval razbitine aviona in ognjene zublje, ki jih je povzročilo razlitje in vžig kerozina. Po parih minutah od padca aviona so na prizorišče že prišli prvi gasilci, ki so začeli boj z ognjem in dimom. Zelo pogumno in požrtvovalno so se prebili do aviona in ga začeli gasiti. V istem času pa so na prizorišče prišle že nove gasilske enote, ki so začele z odpiranjem razbitin. Pogled na telesa, ki so razmrcvarjena ležala okoli je bil grozovit, prav tako pa je bilo dosti ponesrečencev tudi še v avionu, vendar je bila njihova evakuacija zaradi vročine in ognja otežkočena. Ekipe reševalnih postaj so takoj pričele z oskrbovanjem ranjencev, ki so bili v kritičnem stanju. Ni jih ustavil niti pogled na odtrgane okončine, niti zmaličena telesa. To kar se je zgodilo danes je katastrofa. Toliko mrtvih in poškodovanih ljudi in potem svojci, ki so prišli na prizorišče in njihov jok ob pogledu na trupla, so stvari, ki se ne dajo opisati z besedami. Danes sem prvič razumel poklic fotografa, ko mora za dobro fotografijo mimo trupel in mimo vseh odtrganih okončin, mimo ljudi, ki kličejo v agoniji na pomoč, vedoč, da jim ne more pomagati. Čez kakšno uro sta na prizorišče strmoglavljenja prispela tudi minister Erjavec in minister Bručan, ki sta pohvalila požrtvovalnost in usposobljenost ekip, ki so sodelovale pri tem dogodku!

p.s.: še sreča, da je bilo vse skupaj samo vaja

“You have only 30 seconds in a TV commercial. If you grab attention in the first frame with a visual surprise, you stand a better chance of holding the viewer. People screen out a lot of commercials because they open with something dull… When you advertise fire-extinguishers, open with the fire. “

David Ogilvy

Med novicami na Siolu je danes tudi novica o Eksploziji blogov na blog.siol.net. Najbolj bran bloger na Blogosu je Jonas, sledita mu Irena in urednik Crnkovič. Četrto mesto pa pripada temu blogu Vesel sem, da kljub temu, da sem raztrojen med tremi stranmi, povsod dosegam precejšnjo branost. To ni samo egotrip, ampak tudi odgovornost, na katero me je že včeraj opozoril eden od bivših bralcev bloga. Namreč da sem precej izgubil na ostrini pisanja in da sem že malce izvodenel. Predlogi, kako je lahko tale blog še boljši bodo pa z veseljem prebrani in tudi v končni fazi mogoče upoštevani!

Hvala

Vsaka identiteta se začne z imenom, je slogan podjetja nomen, ki se ukvarja z iskanjem imen za različne blagovne znamke. Pred časom je Barbka sodelovala pri projektu GIZ Podjetnost in v publikaciji je bilo zapisano tudi ime had, kot je skrajšani naziv njenega sp. In v uvodnem govoru, v katerem je govorila o pomenu imen za blagovne znamke in za podjetja, ki ga je imela direktorica podjetja nomen je izpostavila ime, ki ga je videla v publikaciji: had. Poudarila je, da ji je ime všeč, ker ima lahko precej globjih pomenov in je kratko. Takšnih imen je v sedanjem času precej malo. Poleg tega pa je poudarila še zgodovinsko osnovo in dobro prepoznavnost imena. In zakaj pišem o tem? Retrogradno opisujem zgodbo imena had, ki si jo med drugim lasti tudi ta blog. Ko sva prišla na idejo, da bi bilo super, če bi imela sp, ker za d.o.o. v tistem trenutku ni bilo denarja in ker so avtorski honorarji postali preveč obdavčeni (hvala državi, da naju je primorala v to), je bilo potrebno poiskati še skrajšan naziv. Seveda je bila prva ideja had, kajti s tem bi si po takratnih pravilih lahko pridobil domeno had.si. Ideja je bila dobra, in kmalu sem imel lastno domeno. Sicer sem že pred tem poskušal registrirati različne domene, za imenom had, vendar na žalost so bile vse možnosti že zasedene. Sedaj pa še malce nazaj v zgodovino had-a. Nekoč, pred davnimi časi, sem kot nadebuden študent prišel v kontakt z operacijskim sistemom OpenVMS, ki je poleg brkljanja po internetu, ki je bil povsem drugačen kot je današnji, omogočal tudi ircanje preko tekstovnega klienta. In prvi stik je bil odločilen. Ugotovil sem, da si moram za predstavljanje na internetu najti nick, ki bo dosti povedal o meni, pa vendar bo prikril vse resnične podatke. Ker je bilo takrat obdobje eksperimentiranja z raznoraznimi substancami, poglobljenih razprav o satanizmu, mi je prišla na misel ideja o had-u. Hades, bog podzemlja in od tod Had. In to je bil nick, ki sem ga uporabljal na ircu, na raznoraznih forumih, ki jih obiskujem še sedaj, ime bloga in moje internetno ime, po katerem me poznajo uporabniki interneta. In marsikdaj se zgodi, da me kaksen prijatelj pokliče had! Mogoče pa drži naslov tega posta

“My name is more important than myself.”

Pierre Cardin

Čeprav nisem pristaš Požarja in mi njegove novinarske metode definitivno niso všeč, so me današnja Trenja nasmejala skoraj do solz. Sicer žalostno, da se to dogaja z bivšim izvoljenim predstavnikom ljudstva v DZ, ki je celo župan Tržiča in predstavnik SDS. Se strinjam z JaKom, da je to, kar je naredil Rupar, popolnoma nehigienično in je res edina stvar, ki jo je lahko naredil v tem primeru to, da je odstopil. Vendar je problem vseeno globji, kot ga sedajle prikazujejo. Če od ljudstva izvoljeni predstavnik ablasti “pozabi” prijaviti svoji dve stanovanji in če pozabi plačevati “cesarju, kar je cesarjevega”, kaj to pomeni za preproste male ljudi, ki so ga volili. Bomo ponavljali za ablastniki? Se bomo potem naredili malce nore in skušali vso krivdo prevaliti na koga drugega?

Rupar BUSTED!

Včeraj sem pisal o gradu Miramare, njegovih vrtovih, zgradbah in okolici. In seveda si je možno ogledati tudi notranjost gradu. Vstopnina je 4 Eure, ampak dejansko je vredna vsakega centa. Sam grad je ogromen, in ima veliko število sob, vendar so le te majhne. Stene so debele in v parih sobanah se bohotijo kamini, ki so skrbeli za ogrevanje gradu. Sobe imajo svoj specifičen vonj, ki te potegne nazaj v čas in povsod so velike količine prahu. Okna so bila zaprta, zato je bilo dihanje na trenutke precej zadušljivo, vendar so me barve pohištva, preprog in ostalega predramile iz otopelosti. Pogled na delovno mizo, obsijano s soncem in na mizo, ki je imela v ozadju morje me je fasciniral. Zaprl sem oči in si predstavljal kako bi bilo, če bi bila to moja pisarna. Definitivno bom nekoč živel ob morju, če ne prej, vsaj na stara leta in z boljšo polovico užival v sončnih dnevih, lovil ribe in stiskal grozdje, ki ga bom celo leto skrbno negoval. No, nazaj k sobanam. Knjižne police polne raznoraznih knjig, ki verjetno niso bile odprte že celo stoletje in ure, ki so nekoč v brezčasju kazale čas. Slike, ki so kljub stoletju zgodovine, še vedno čudovite in vrata, ki so omogočala skrivne prehode iz sobe v sobo, kažejo način življenja, ki se je živel v gradu Miramare. Razočaran nad kopalnico, ki pa je bila za tiste čase verjetno zadnji krik mode, sem se potolažil s čudovito, v rdeče opremljeno spalnico in še bolj čudovitim lestencem v jedilnem prostoru. Sicer je v gradu prepovedano fotografiranje, vendar se mi je uspelo dogovoriti da naredim par fotografij notranjosti, brez uporabe fleša, za objavo na blogu.

“Reality is wrong. Dreams are for real.”

Tupac Shakur

Ali pa je to samo deja vu (klikni na link) dogodkov izpred malo manj kot 5 let?
Mogoče ne bo ravno 9/11, lahko pa je 11/10? Koga bodo sedaj ZDA našle za dežurnega krivca? Koreja verjetno ne pride v upoštev, ker nima nafte. Kdo je na vrsti sedaj, da bodo začeli z demokratizacijo države?

V bližini Trsta leži prečudovit grad Miramare, ki je definitivno vreden ogleda. Grad je bil grajen med leti 1856 in 1860, po načrtih arhitekta Carla Junkerja in po naročilu Maksimiljana Habsburškega. Idiličen grad tik ob morju, ki iz daljave izgleda kot iz filma, je urejen tudi v muzej. Obdan z visokim obzidjem, ki je služil kot zaščita pred napadalci in na vsakem koraku označen z različnimi grbi in čudovitimi svetilkami. Sam frontalni pogled na grad odkrije vso lepoto in kvaliteto gradnje tistega časa in vsak balkon in okno je poglavje zase. Čudovit park, pred gradom in urejeni vrtovi, kjer se je sprehajala gospoda, so polni kipov, kipov in kipov. Po senčnem drevoredu se lahko sprehodiš do morja, kjer so imeli svoje lastno kopališče in privez in pogled na grad. Ornamenti oken in stropovi so neresnični. Prav z lahkoto bi skočil v tisti čas in živel v tem gradu. Užival v življenju, ki ga takšno udobje ponuja in izkoristil vsak dan maksimalno. Ampak realnost je tukaj in zdaj.

“History is the version of past events that people have decided to agree upon.”

Napoleon Bonaparte

iTIVI je od danes naprej dostopen tudi preko portala Vodafone live!. Danes so namreč predstavili svojo novost, mobilno videoteko, kot eno izmed prvih v svetu.

Srečno z novostjo!

O Mobitelovih oglasih (takrat ste me razsvetlili, da se ne napiše reklama) sem se že razpisal, prav tako sem se par dni nazaj razpisal o paketu Itak. Danes ugotovim, da ima Itak tudi svojo spletno stran, ki pa je milo rečeno “krneki”, da ne pišem o tem, da niti ni dokončana! Da pa bi bila mera polna, opazim nov banner na Mobitelovi strani za Itak. A se je oglaševalska agencija, ki se bo podpisala pod to akcijo sploh vprašala, kaj je naredila? Toliko različnih slogov za eno in isto stvar. No, marsikdo bo rekel, da sem preveč tradicionalističen. In prav bo imel. Mobitel, ki je bil s svojim oglaševanjem in svojo rdečo nitjo oglasov najbolj prepoznaven med vsemi oglaševalci je sedaj postal skupek vsega, kar se kdo spomni in sproducira. Jasno zastavljene oglaševalske akcije so se sprevrgle v navzkrižno bombardiranje uporabnikov s preveč različnimi koncepti. In potem vidim danes zjutraj še oglas na LPP postajališčih za Mobitelovo storitev Integral. Še en oglas, ki je povsem drugačen od ostalih. Kaj je ostalo od oglaševalca, katerega oglase sem z užitkom spremljal. Bolj malo. Itak!

“Why do they call it rush hour when nothing moves?”

Robin Williams

Vsi, ki me berete dalj časa, veste, da sovražim precej stvari. Poleg cerkve in vsega okrog nje, sovražim tudi Italijo in Italijane. Če pogledamo stran, ki jo Google izvrže prvo ob iskani besedi Italia, potem nam je vse jasno. Vse skupaj nametano, nepregledno, brez vsebine in pa preveč vsega. Točna takšna se meni zdi Italija. No, poleg tega sovražim njene voznike, ki imajo pač svoja pravila na cesti in njihovo “dretje”. Niso jim starejši ljudje zastonj rekli, da so “jesiharji” (za tiste, ki se vam ne sanja, kaj naj bi to pomenilo, naj povem, da so to tisti, ki so včasih prodajali kis in so pri tem vpili po mestu, nekakšna predhodnica BoFrosta). Ampak včasih mora moški storiti, kar mora moški storiti in se mora podati med Italijane. Do Trsta. In že preko meje se spremenijo navade voznikov, pešci kot brezglave kure skačejo po cestišču in motoristi imajo občutek, da so kralji ceste. Pa vendar ni vedno vse tako črno. Vedno znova me impresionira njihova arhitektura, kamorkoli v Italiji grem, pa naj bo to Toskana, Rim, Cinque Terre, Rimini, ali kaj drugega. In vedno znova si obljubim, da ne bom več prestopil italijanske meje, pa vedno ob milem pogledu Barbke, ki ljubi Italijo in njen utrip, požrem besedo in mi je potem žal. Ampak na srečo gre vedno z menoj fotko in preživim Italijo!

Tokrat ne casopis, zenske ali kaj podobnega. Ampak fotkanje direktno v sonce. Nikar ne poskusajte tega s kompaktnimi digitalnimi fotoaparati, kajti posledice lahko stanejo kar precej!

“I have opinions of my own –strong opinions– but I don’t always agree with them.” George H. W. Bush

V tržaškem zalivu je letos potekala že 38. najštevilčnejša regata na svetu, Barcolana, s 1788 jadrnicami in več kot 250000 tisoč gledalci. Posadka jadrnice Alfa Romeo 2 je letošnja zmagovalka regate, drugo mesto je pripadlo Maxi Jeni in tretje mesto je osvojila ekipa Maximus-Alike. 8. mesto je osvojil Veliki Viharnik , pod vodstom Dušana Puha. Dan je bil čudovit, prav tako je bilo vzdušje v Trstu in okolici. 1/4 milijona ljudi, ki so občudovali neskončno število jadrnic na morju in se prepuščali toplemu jesenskemu soncu, je uživalo v dnevu. Sicer me je mikalo, da bi skočil v morje, ampak vseeno se mi naša obala zdi precej bolj čista, kot pa okolica Trsta in tako sem ostal rajši na suhem in fotografiral jadrnice. V bistvu mi je bilo žal, da sem zavrnil ponudbo, da bi šel zraven na regato, ampak vseeno je bil dan izkoriščen maksimalno.

Ostale fotke so tukaj

Še ena izmed genialnih potez ablasti v zadnjem času. “Vlada je na današnji seji sprejela sklep o ustanovitvi javnega zavoda Muzej krščanstva na Slovenskem, ki je pravni naslednik zavoda Slovenski verski muzej v Stični. Tega je ustanovila Slovenska škofovska konferenca septembra leta 2003.” In sedaj bomo davkoplačevalci, ki kategorično ne prenesemo krščanstva in smo se opredelili kot Vesoljci v zadnjem popisu prebivalstva, primorani prispevati denar tudi za ta muzej. Me zanima, če bo ablast, ki je tako prijazna do nekaterih verskih skupin, tako prijazna tudi do ostalih. In lahko v kratkem pričakujemo poplavo različnih muzejev z verskimi vsebinami: Hare Krišnovski, Islamski, Satanistični, Prostozidarski??

“He taught me housekeeping; when I divorce I keep the house.”

Zsa Zsa Gabor

Si vedel, da slepec ni kača? Ampak je breznogi kuščar z zakrnelimi nogami. Slepčeva samica lahko povrže 3-26 malih slepčkov. Prehranjuje se z žuželkami, deževniki in polži in lahko pri samoobrambi odvrže konec svojega repa in se tudi levi. In ne vem kako je uspel danes zvečer zlesti na mizo na terasi in na njej uživati toliko časa, da sem naredil en fotosession z njim in ga potem v zahvalo za njegovo sodelovanje položil v travo, kjer je nadaljeval svojo pot.

“Religion is a byproduct of fear. For much of human history, it may have been a necessary evil, but why was it more evil than necessary? Isn’t killing people in the name of God a pretty good definition of insanity?”

Arthur C. Clarke

Zadnje čase je bilo precej ugibanj, kaj naj bi ti plakati oglasevali. Odgovor je povsem preprost. Mobitelovo novo akcijo, ki je odgovor na Simobilovo Naš svet ja na5! In kaj prinaša ta Itak revolucija? Klicanje med vikendom, oz. od petka od 18h do ponedeljka do 7h, po 1 cent, oz. 2,39 Sit za vse v starosti med 15 in 30 letom. Prav tako je to ista cena za SMS-e in MMS-e. Bo to revolucija? Bodo drugi operaterji znižali cene? Se bo zgodilo to, kar nihče ni pričakoval, namreč, da se bodo z uvedbo Evra znižale cene telefonije?

Petek. Ko ne veš točno kaj bi počel po napornem dnevu v službi. Ko si brez idej, kako bi preživel vikend, ki je pred teboj. Ko začutiš, da se je poletje res že skoraj poslovilo in te piš hladnega vetra, ko v gozdu nabiraš kostanj, spomni, da bo počasi potrebno začeti s sezono kurjenja. Takrat pride na vrsto kurjenje kamina. Sicer sam nisem ljubitelj vonja po dimu, ki je neizogibno ob kurjenju v kaminu, vendar včasih mora moški narediti, kar mora moški narediti. Topel čaj, pečen kostanj in prasketanje drv v kaminu. Prijetna toplota ki napolni prostor in zasanjana glasba. In petkov večer postane čudovit. Dve osebi, ki skupaj zreta v ogenj, namesto v TV ali računalnik in se prepuščata druga drugi…

Revolucija se širi iz Slovenije v svet! Nimaš pravice biti tiho!

Verjetno si v zadnjih dneh med vožnjo, sprehodom ali tekom, ob cesti že opazil oranžno bel plakat, ki poziva k pridružitvi Janezu. In verjetno se ti je utrnila misel, da je to oglas za Drnovškovo Gibanje za Pravičnost in razvoj. Se motim? V predvolilnem času bi bilo namreč to povsem mogoče. Namreč vsak nov potencialni volivec je dobrodošel. Vendar v tem primeru ne gre za Gibanje, ampak gre za podjetje Inlife, ki oglašuje storitev De.Tel.

Če vas motijo jumbo plakati, ki nas spremljajo vsepovsod, pa je za vas pravšnja stran MumboJumbo, kjer lahko podate mnenje o aktualnih oglasih.

p.s.: si vedel, da je oglas za Inlife?

“We are all voyeurs to one degree or another, including me, but with fame comes the predatory prowl of a carrion press that has an insatiable appetite for salaciousness and abhors being denied access to anyone, from pimps to presidents (a journey that becomes shorter every year), and, confused and resentful because it can’t get what it wants, resorts to inventing stories about you because it is part of a culture whose most pressing moral imperative is that anything is acceptable if it makes money.”

Marlon Brando

Koliko filmov najdete na SLIKI.
Naj pomagam z nekaterimi filmi: House of wax, Friday the 13th, Seven, Clockwork Orange, Psycho, Ring, Fly..

Vseh skupaj pa je 50 na sliki. Najdes vse? Oz. dopolni spisek

V torek, 26.9. je na Brniku pristalo drugo največje transportno letalo na svetu Antonov A124. O tem dogodku je poročala RTV Slo, 24ur, Siol in Delo. Za družbo Litostroj Ulitki je to letalo prevzelo tovor težak 70 ton in ga prepeljalo naročniku na Kitajsko.

In seveda imam tudi jaz par fotografij Antonova na Brniku

“In the future everyone will be famous for fifteen minutes.”

Andy Warhol

Spet se je začelo. Čas pred županskimi volitvami napolni vse oglasna mesta, oglasne panoje, oglase nad cestami, ob cestah, poštne nabiralnike, časopise in internetne strani s strah vzbujajočimi obrazi. Bledolični kandidati za župane, ki so polni obljub in polni lepih besed, s katerimi si pridobijo katerega od volivcev, ki še ni trdno prepričan katera alternativa ni boljša, ampak je samo manj škodljiva. In za takšne plakate in oglase gredo kupi denarja, ki ga v končni fazi plačamo mi, davkoplačevalci. Danes sem opazoval plakate, kako mrki so kandidati na njih in s kakšnimi pamfleti me poskušajo pridobiti. “Danes, za jutri” in podobne floskule, ki so bolj kot ne same sebi namen. Ko pa pridejo na pozicijo, pa pozabijo na obljube in pozabijo na nas volivce. V Zagorju kandidati obljubljajo zastonj vrtce, zastonj medkrajevne avtobusne prevoze in zastonj embalažo za baliranje za kmete. Da, prav si prebral. To ima kandidat napisano v programu. In par dni že lepi svoje plakate po vseh ograjah in na vse možne stvari. Me zanima kdo bo potem to počistil za njim? V razmislek vsem, ki ste na plakatih. A ne bi bilo boljše, če bi najeli agencijo, ki bi naredila fotografije na katere bi bili ponosni in fotografije na katerih bi izgledali vsaj malo človeški? Če bi imeli program, ki je uresničljiv? Če bi namesto toliko denarja, kot ste ga sedaj dali za vse te oglase in plakate, rajši to namenili v dobrodelne namene in s tem koristili vsaj nekomu drugemu kot samemu sebi? Boste, če boste in upam, da ne boste, izpolnili predvolilne obljube, ali boste naredili isto, kot je naredila sedanja ablast, ki je po volitvah pozabila na vse obljube!

p.s.: našel sem čšž

Nedelja. Vracava se iz morja. Na oglasnem panoju zagledam plakat, ki vabi na Drag race dirko v Zminju pod pokroviteljstvom 401streetrace. Ker je to ob poti, se seveda ustaviva in si pogledava prireditev. Glede na to, da spremljam Drag race dirke po Sloveniji in Hrvaski ze od samega zacetka in da poznam vse probleme in prepire, ki se dogajajo na nasi drag sceni, sem pricakoval “kmecko” organizirano dirko.
Pa vendar sem bil popolnoma presenecen. Preko 85 vozil. Proga, ki se zacne z rahlim desnim ovinkom in kjer morajo na startu pomagatu s podlaganjem podlozk pod gume, da avto ne uide nazaj, 402 metra ozke proge, in cilj ki se konca z rahlim levim ovinku v klancu. Prvic sem videl taksno progo in priznam, da bi se nasi drag raceraji ze zdavnaj med seboj sprli, ce bi vozili na taksni progi.
Vendar v Zminju, kraju z manj kot 1000 prebivalci ni bilo nobenih problemov. Stvar je potekala tako, kot mora potekati in stevilo gledalcev je bilo primerljivo z nasimi veliko bolj odmevno organiziranimi drag dirkami. V bistvu je bilo tekmovalcem pomembna ena stvar, tekmovati in nikakor se ne prepirati in iskati dlake v jajcu, kot se to dogaja pri nas.

Ostale fotke so tukaj

“What happens someday if more people own my record than the bible? That will make me god because a lot more people believe in me than him? Because it’s just about popularity. There are plenty of people in the world how have never heard of Jesus, while America takes him for granted.”

Marilyn Manson