Že od nekdaj velja, da samo dvema stvarema v življenju ne moreš pobegniti. Davkom in smrti. V sedanjih časih se davkom da izogniti, smrt pa je za vsakega od nas neizbežna. Zakaj je smrt tabu tema pogovorov mi ni bilo nikoli povsem jasno, sploh če se zavedamo, da je naše življenje minljivo in da na koncu vedno pride smrt.
Sam sem smrt vedno gledal drugače. Kot zaključek nekega dolgega potovanja skozi čas, kjer spoznavaš nove ljudi, kjer delaš stvari v katerih uživaš, kjer odkrivaš nov neznani svet in ko pride smrt je to samo preskok v drugo dimenzijo. Pa vendar ne kot reinkarnacija, ali pa padec v nebesa ali pekel. Nebes ni, še manj obstaja pekel. Je samo človek in človeško življenje, iz katerega si vsak posameznik naredi nebesa ali pekel. In je samo človeška volja, s pomočjo katere spreminja svoj mikrokozmos, kar pa se odraža tudi na makrokozmosu. In če nisi sposoben spremeniti sebe, tudi ne boš spremenil okolja okoli sebe.
In sedaj k naslovu posta, delčku Magnificove pesmi. Ko umreš, ko postaneš večni nič, pridejo na vrsti ceremonije, ki pa so z mojega pogleda nesmiselne. Razumem, da je navada da se posloviš od človeka, vendar vse ikebane, vse sveče in ostalo ne morejo odtehtati odnosa, katerega si imel do pokojnega za časa njegovega življenja. In tudi vsi govori, ki se povejo na pogrebu so samo prazno blebetanje. Zakaj bi poskušali o pokojnem takrat povedati vse najlepše in najboljše, če tega nismo storili za čas njegovega življenja. Ali ima res to smisel? Ali smo kaj manj ljudje, če pokopljemo človeka brez vsega tega pompa in ga ohranimo v svojem spominu za vedno in ne samo za en dan v letu, ko se vsi spomnimo vseh, ki so mrtvi? Dvojna morala, ki pa je na žalost povsod prisotna.
In govor “župnika” (naj se mi oprosti, ker ne vem kateri cerkevni predstojnik je pristojen za to), ki ponovi vsaj 50-krat, da je potrebno moliti za dušo pokojnega in za vse žalujoče. Kot mantra, ki gre v neskončnost. Pove pa čisto nič, ampak se samo ponavlja. Ali to res pomaga pri poti v raj ali pekel??
Razumem da smrt prizadane ljudi, ampak kaj pomaga jok, ali pa histerično vpitje, ko je že vsega konec. Človek je pač mrtev. In življenje gre naprej.
Ko bom umrl in bom z druge perspektive gledal ljudi na svojem pogrebu, upam, da ne bom doživel vsega zgoraj napisanega, kajti če se me bo kdo spominjal, bo to nosil v sebi in ne bo čutil potrebe po omedlevanju ali pa histeričnem kričanju. Samo odšel bom na novo pot. In vsaka nova pot je zanimiva.
Pošlješ e-pošto z vsebino Klara na elektronski naslov 
