Vsaj sodeč po vremenski napovedi Agencije RS za okolje je bil danes dan, ki ga je bilo potrebno izkoristiti. Sicer napovedim ne verjamem že dolgo časa, pa vendar včasih, sicer zelo redko, kakšen dan napovejo pravilno vreme. In zadnje sončne žarke je bilo potrebno dodobra izkoristiti.
Nedelja, po naporni soboti, ko sem ugotovil, da nimam več kondicije za celonočna žuranja, se sredi popoldneva končno spraviva iz postelje. Sprehod po jesenskem gozdu, kjer se ob vseh barvah narave spočijejo oči in telo dobi novih moči.
In sredi jase zagledava dve velikanski mareli, oz. dežnika (lat. Macrolepiota procera).
Bi kdo jedel za večerjo mareli? 
Danes dopoldne, okoli 10 ure, je ob pristajanju na letališču Brnik, strmoglavilo letalo Airbus s 150 potniki in člani posadke. Ker sem bil ravno v času dogodka na poti proti Bledu, sem se ustavil in z grozo v očeh opazoval razbitine aviona in ognjene zublje, ki jih je povzročilo razlitje in vžig kerozina. Po parih minutah od padca aviona so na prizorišče že prišli prvi gasilci, ki so začeli boj z ognjem in dimom. Zelo pogumno in požrtvovalno so se prebili do aviona in ga začeli gasiti. V istem času pa so na prizorišče prišle že nove gasilske enote, ki so začele z odpiranjem razbitin. Pogled na telesa, ki so razmrcvarjena ležala okoli je bil grozovit, prav tako pa je bilo dosti ponesrečencev tudi še v avionu, vendar je bila njihova evakuacija zaradi vročine in ognja otežkočena. Ekipe reševalnih postaj so takoj pričele z oskrbovanjem ranjencev, ki so bili v kritičnem stanju. Ni jih ustavil niti pogled na odtrgane okončine, niti zmaličena telesa. To kar se je zgodilo danes je katastrofa. Toliko mrtvih in poškodovanih ljudi in potem svojci, ki so prišli na prizorišče in njihov jok ob pogledu na trupla, so stvari, ki se ne dajo opisati z besedami. Danes sem prvič razumel poklic fotografa, ko mora za dobro fotografijo mimo trupel in mimo vseh odtrganih okončin, mimo ljudi, ki kličejo v agoniji na pomoč, vedoč, da jim ne more pomagati. Čez kakšno uro sta na prizorišče strmoglavljenja prispela tudi minister Erjavec in minister Bručan, ki sta pohvalila požrtvovalnost in usposobljenost ekip, ki so sodelovale pri tem dogodku!
p.s.: še sreča, da je bilo vse skupaj samo vaja
Včeraj sem pisal o gradu Miramare, njegovih vrtovih, zgradbah in okolici. In seveda si je možno ogledati tudi notranjost gradu. Vstopnina je 4 Eure, ampak dejansko je vredna vsakega centa. Sam grad je ogromen, in ima veliko število sob, vendar so le te majhne. Stene so debele in v parih sobanah se bohotijo kamini, ki so skrbeli za ogrevanje gradu. Sobe imajo svoj specifičen vonj, ki te potegne nazaj v čas in povsod so velike količine prahu. Okna so bila zaprta, zato je bilo dihanje na trenutke precej zadušljivo, vendar so me barve pohištva, preprog in ostalega predramile iz otopelosti. Pogled na delovno mizo, obsijano s soncem in na mizo, ki je imela v ozadju morje me je fasciniral. Zaprl sem oči in si predstavljal kako bi bilo, če bi bila to moja pisarna. Definitivno bom nekoč živel ob morju, če ne prej, vsaj na stara leta in z boljšo polovico užival v sončnih dnevih, lovil ribe in stiskal grozdje, ki ga bom celo leto skrbno negoval. No, nazaj k sobanam. Knjižne police polne raznoraznih knjig, ki verjetno niso bile odprte že celo stoletje in ure, ki so nekoč v brezčasju kazale čas. Slike, ki so kljub stoletju zgodovine, še vedno čudovite in vrata, ki so omogočala skrivne prehode iz sobe v sobo, kažejo način življenja, ki se je živel v gradu Miramare. Razočaran nad kopalnico, ki pa je bila za tiste čase verjetno zadnji krik mode, sem se potolažil s čudovito, v rdeče opremljeno spalnico in še bolj čudovitim lestencem v jedilnem prostoru. Sicer je v gradu prepovedano fotografiranje, vendar se mi je uspelo dogovoriti da naredim par fotografij notranjosti, brez uporabe fleša, za objavo na blogu.
V bližini Trsta leži prečudovit grad Miramare, ki je definitivno vreden ogleda. Grad je bil grajen med leti 1856 in 1860, po načrtih arhitekta Carla Junkerja in po naročilu Maksimiljana Habsburškega. Idiličen grad tik ob morju, ki iz daljave izgleda kot iz filma, je urejen tudi v muzej. Obdan z visokim obzidjem, ki je služil kot zaščita pred napadalci in na vsakem koraku označen z različnimi grbi in čudovitimi svetilkami. Sam frontalni pogled na grad odkrije vso lepoto in kvaliteto gradnje tistega časa in vsak balkon in okno je poglavje zase. Čudovit park, pred gradom in urejeni vrtovi, kjer se je sprehajala gospoda, so polni kipov, kipov in kipov. Po senčnem drevoredu se lahko sprehodiš do morja, kjer so imeli svoje lastno kopališče in privez in pogled na grad. Ornamenti oken in stropovi so neresnični. Prav z lahkoto bi skočil v tisti čas in živel v tem gradu. Užival v življenju, ki ga takšno udobje ponuja in izkoristil vsak dan maksimalno. Ampak realnost je tukaj in zdaj.
Vsi, ki me berete dalj časa, veste, da sovražim precej stvari. Poleg cerkve in vsega okrog nje, sovražim tudi Italijo in Italijane. Če pogledamo stran, ki jo Google izvrže prvo ob iskani besedi Italia, potem nam je vse jasno. Vse skupaj nametano, nepregledno, brez vsebine in pa preveč vsega. Točna takšna se meni zdi Italija. No, poleg tega sovražim njene voznike, ki imajo pač svoja pravila na cesti in njihovo “dretje”. Niso jim starejši ljudje zastonj rekli, da so “jesiharji” (za tiste, ki se vam ne sanja, kaj naj bi to pomenilo, naj povem, da so to tisti, ki so včasih prodajali kis in so pri tem vpili po mestu, nekakšna predhodnica BoFrosta). Ampak včasih mora moški storiti, kar mora moški storiti in se mora podati med Italijane. Do Trsta. In že preko meje se spremenijo navade voznikov, pešci kot brezglave kure skačejo po cestišču in motoristi imajo občutek, da so kralji ceste. Pa vendar ni vedno vse tako črno. Vedno znova me impresionira njihova arhitektura, kamorkoli v Italiji grem, pa naj bo to Toskana, Rim, Cinque Terre, Rimini, ali kaj drugega. In vedno znova si obljubim, da ne bom več prestopil italijanske meje, pa vedno ob milem pogledu Barbke, ki ljubi Italijo in njen utrip, požrem besedo in mi je potem žal. Ampak na srečo gre vedno z menoj fotko in preživim Italijo!
Tokrat ne casopis, zenske ali kaj podobnega. Ampak fotkanje direktno v sonce. Nikar ne poskusajte tega s kompaktnimi digitalnimi fotoaparati, kajti posledice lahko stanejo kar precej!
V tržaškem zalivu je letos potekala že 38. najštevilčnejša regata na svetu, Barcolana, s 1788 jadrnicami in več kot 250000 tisoč gledalci. Posadka jadrnice Alfa Romeo 2 je letošnja zmagovalka regate, drugo mesto je pripadlo Maxi Jeni in tretje mesto je osvojila ekipa Maximus-Alike. 8. mesto je osvojil Veliki Viharnik , pod vodstom Dušana Puha. Dan je bil čudovit, prav tako je bilo vzdušje v Trstu in okolici. 1/4 milijona ljudi, ki so občudovali neskončno število jadrnic na morju in se prepuščali toplemu jesenskemu soncu, je uživalo v dnevu. Sicer me je mikalo, da bi skočil v morje, ampak vseeno se mi naša obala zdi precej bolj čista, kot pa okolica Trsta in tako sem ostal rajši na suhem in fotografiral jadrnice. V bistvu mi je bilo žal, da sem zavrnil ponudbo, da bi šel zraven na regato, ampak vseeno je bil dan izkoriščen maksimalno.
V torek, 26.9. je na Brniku pristalo drugo največje transportno letalo na svetu Antonov A124. O tem dogodku je poročala RTV Slo, 24ur, Siol in Delo. Za družbo Litostroj Ulitki je to letalo prevzelo tovor težak 70 ton in ga prepeljalo naročniku na Kitajsko.
In seveda imam tudi jaz par fotografij Antonova na Brniku
Nedelja. Vracava se iz morja. Na oglasnem panoju zagledam plakat, ki vabi na Drag race dirko v Zminju pod pokroviteljstvom 401streetrace. Ker je to ob poti, se seveda ustaviva in si pogledava prireditev. Glede na to, da spremljam Drag race dirke po Sloveniji in Hrvaski ze od samega zacetka in da poznam vse probleme in prepire, ki se dogajajo na nasi drag sceni, sem pricakoval “kmecko” organizirano dirko.
Pa vendar sem bil popolnoma presenecen. Preko 85 vozil. Proga, ki se zacne z rahlim desnim ovinkom in kjer morajo na startu pomagatu s podlaganjem podlozk pod gume, da avto ne uide nazaj, 402 metra ozke proge, in cilj ki se konca z rahlim levim ovinku v klancu. Prvic sem videl taksno progo in priznam, da bi se nasi drag raceraji ze zdavnaj med seboj sprli, ce bi vozili na taksni progi.
Vendar v Zminju, kraju z manj kot 1000 prebivalci ni bilo nobenih problemov. Stvar je potekala tako, kot mora potekati in stevilo gledalcev je bilo primerljivo z nasimi veliko bolj odmevno organiziranimi drag dirkami. V bistvu je bilo tekmovalcem pomembna ena stvar, tekmovati in nikakor se ne prepirati in iskati dlake v jajcu, kot se to dogaja pri nas.
Ob voznji iz Kolna, s sejma Photokina, smo se ob enih zjutraj ustavili v McDonaldsu v mestu Ingolstadt, kjer je tudi tovarna vozil Audi. Restavracija je bila ob uri, ko jo ze zapirajo povsem prazna, medtem, ko smo jedli, pa sta vstopila se dva gosta. Mi smo pojedli in odsli ven, ko zagledam poleg nasega vozila, se dve vozili, umazani do neprepoznavnosti in precej cudne oblike. Ko smo ugotavljali, kateri Audi naj bi to bil in ugotovili, da ga nihce od nas treh ne prepozna, mi je sinila ideja, da bi lahko to pofotografiral. In tako so nastale te fotografije. Kolikor razumem nemski jezik, imata vozili napis, da se ne smeta prati, za vsa ostala navodila, pa bom prosil koga, ki je bolj domac v nemscini, ce mi lahko prevede, ce je seveda se kaj zanimivega. Zanimivo pri teh dveh vozilih je bilo to, da je en imel dva izpuha, vsakega na svoji strani, drug pa dva skupaj, kot imajo ponavadi dizel vozila. Poleg tega pa so mi v oci padla tudi izrazito siroki blatniki vozil, ki po slikah nimajo veliko skupnega. No, mogoce je bila razlika zaradi noci in utrujenih oci.
Je to res novi Audi S4?
Jutra na morju so cudovita. Sonce se sramezljivo prebuja in s svojimi zarki rise dan po gladini morja. Spekter barv, ki je skoraj prevec nerealen, da bi ga lahko clovesko oko zaznalo se odpre pred teboj. In v topli postelji se zacenja dan, ki ne more biti drugacen, kot pa cudovit. Igranje s svetlobo, ki prodira skozi zavese in preko rok rise cudovite odseve in sence, je pravljicno. Domisljija naredi svoje in te zasuce v svoj vesoljski vrtinec. In sprehod ob morju, ko ni nikjer trume turistov, ko je vse mirno in spokojno, ko je obala cista in brez poletnega vrveza te napolni z energijo, ki jo potrebujes za cez zimo. Skok v toplo jesensko morje in plavanje med ribicami, ki se ne bojijo vec, da bi koncale na trnku ti osvezi telo. Zadnji dnevi raja, oz. cudovit pocitek za utrujeno telo, ki se napolni s soncevo energijo in si spocije pred dolgo jesenjo.
Photokina prinasa tudi moznost preizkusanja fotografiranja pravih modelov, pod studijskimi reflektorji. Sicer je tezko priti v guzvo ljudi, ki bi radi naredili posnetek, ampak ce se potrudis, ti tudi to uspe. Nekako takole je uspelo meni
In jutro je prineslo prvi dan sejma. Sicer se neuraden zacetek, ki je bil namenjen novinarjem. Kljub pricakovanju vecjega stevila press konferenc, je bila samo press konferenca Sonya, kjer so predstavili Alfo in pa njihove smernice v prihodnosti. Zanimiv koncept in pa buren aplavz novinarjev. Potem pa se je zacel mimohod po sejmu, ko se cel sejem kaze povsem drugacno luc, kot jo vidijo obiskovalci. Nic se ni bilo dokoncano, polno smeti povsod, trume delavcev, ki gradijo razstavne prostore. Pa vendar ni bilo povsod tako, pri velikih imenih foto industrije, so imeli ze vse nared. In ker je bilo nared, so na razstavnih prostorih tudi ze kraljevale hostese. Prav prijeten pogled, po vsem tistem neredu v vseh ostalih halah.
Danes se pa zacne resnicna Photokina!
Taksen pogled na prireditev, pa je verjetno ze precej boljsi, kajne 
Tokrat so fotke malce drugacne, kot pa ste jih navajeni s taksnih prireditev
Preden sem zacel s pisanjem bloga sem fotografije razlicnih priloznosti gostil na moj-album.com. Moj-album je spletna galerija, kjer ima vsak uporabnik 1 giga prostora za fotografije. Galerija ima zelo prirocno nalaganje vecjega stevila fotografij in pa tudi sama uporaba je povsem preprosta. Delovanje je zelo zanesljivo in hitrost dostopa je idealna. Prav tako obstaja moznost privatnih galerij, ki so dostopne samo s kodo. Sam imam par uporabniskih imen in shranjeno precejsnje stevilo fotografij. Upam, da se ne zgodi podobna stvar, kot jo je opazil mArkedzani v povezavi s Shrani.si.
Sicer pa, ce koga zanimajo fotke, naj pogleda v sledecih galerijah: http://roni.moj-album.com/, http://drag.moj-album.com/, http://drift.moj-album.com/
Srecno!
Da jih ne prezrem, kajti bilo jih je precej. Taksnih in drugacnih. Playbojevih in povsem preprostih. Taksnih z navihanim nasmeskom in taksnih resnih, ki so bile po parih urah na visokih petkah ze utrujene od navidezne prijaznosti in nasmeska, ki so ga morale kazati vsakemu obiskovalcu. Ampak dejansko je smesno, koliko ljudi se jim upa priblizati in spregovoriti par besed z njimi. Vecina si jih od dalec ogleduje in komentira. Ni pa jajc, da bi prisli blizu in spregovorili.
Vroca nedelja, na vrocem soncu Grobnika. Tekmovalci iz cele Evrope, ki so prisli preizkusit odlicen asfalt in hitrost svojih avtomobilov, ob katerih so gledalci ostajali brez besed. Odlicna organizacija in odlicno pripravljeno tekmovanje. Skoda, da v Sloveniji ni veliko zanimanja za krozno hitrostne dirke, sicer bi bilo vse skupaj se precej bolj atraktivno.
Poleg Peterleta, pa je bila na tem showu tudi ze stara znanka Pia. Pa vendar, zakaj bi vas mucil s podrobnostmi, ko pa vem, da so slikce bolj pomembne!
Ko s fotoaparatom v roki danes postopam po Auto motor showu na Gospodarskem razstaviscu in fotkam hostese (ja, slikce bodo, samo uredit jih je treba in jim dati pravo obliko, malo potrpljenja prosim, ker so bile res hude!), se pred menoj znajde nihce drug kot evropski poslanec Lojze Peterle. Z zanimanjem je obcudoval trike in hostese. Radoveden kot sem, sem ga vprasal kaj si misli o taksnih prireditvah. Odgovoril mi je, da podpira taksna srecanja in da je to zanj povsem nekaj novega. Sploh pogled na taksne predelave, ki jih ni navajen. In je ponosen, da se to dogaja v Sloveniji! Izjava je sicer precej populisticna, vendar tudi, ce je namenjena volivcem, je dejansko izjava, ki je na mestu. Kasneje, ko je sel mimo voditelja prireditve, ga je le ta prosil za par besed in se je prav simpaticno odzval. Prav tako pa so obiskovalci z zacudenjem ugotavljali, ce je res to pravi Lojze Peterle. Moje stalisce glede strank vam je dobro poznano in dejansko sem levo usmerjen, ampak danes sem bil pozitivno presenecen in moje mnenje je, da bi vec politikov se moralo odlociti za taksne stvari. Pa ceprav samo zaradi populizma!
Je pela skupina Hazard pred mnogimi leti. Meni pa se je danes zjutraj ob pogledu skozi okno ustavilo oko na mojstrovini narave. Obsijana s soncnimi zarki, ki so sramezljivo pokukali skozi megleno jutro in se zbirali v pajcevinah, ki so jo cez noc ustvarili pajki. Drobne kapljice, ki so padale iz megle in se ustavile na pajcevini so bile kot kristalcki in njihova svetloba je bila nezna, jutranje zasanjana. Oblike mrez pa tako popolne, da se ob pogledu nanje zamislis nad mocjo narave. Zakaj nismo ljudje tako popolni, kot je popolna narava?
Danes se je zacel 39. mednarodni obrtni sejem v Celju. Mnozica razstavljalcev, se vec obiskovalcev, prireditve, ki se vrstijo cel dan. Spomin na otrostvo, ko sem s starsi vsako leto obiskal MOS in potem racal za njimi po razstaviscu, v bistvu pa sem si zelel samo do elektricnih avtockov in sladkorne pene. Ampak to je bilo takrat. Danes pa je bil moj pogled pac malce bolj odrasel. Sicer ni bilo tako, kot na Avtomobilskem salonu, kjer se je trlo dobrih in se boljsih hostes, ampak vseeno jih je bilo kar nekaj, ki so pritegnile objektiv.
Slovensko primorje je danes dozivelo kolaps. Trume obiskovalcev so si zeleli ogledati dirko formule class 1 na vodi. Ceste so bile zaprte, dostop do Pirana nemogoc in parkiranje v Portorozu utopija. Cena vstopnice je bila 8700 sit, kar je veliko veliko prevec, glede na to, da to gledas iz razdalje. Vendar colni, oz, vodne formule so bile zanimive. Prav tako spremljevalke. In potem se je zacelo s preleti letal in helikopterjev. In dirka se je zacela. Rjovenje helikopterjev in formul je bil oglusujoce, pa vendar so gledalci z zanimanjem spremljali dirko, jaz pa njih. Colni, ki so bili rumeni, beli, modri in beli si rezali gladino morja in odganjali tisto par rib, ki jih je v nasem morju, na hrvasko stran. Ko se je dirka koncala so se trume ljudi odpravile do avtomobilov in na cesto. Midva pa sva skocila v morje in pocakala, da se ceste izpraznijo in da se v miru odpeljeva domov. Preden sva se odpeljala, pa mi je v oci padel tale oglas. Kandidat za zupana? Ali samo oglas za kruh? Nic jasno sploh.
Verjetno je vsem znan naslov tega posta, ce komu ni, naj si prebere razlago: Uncle Sam Wants You!. In kaksno vezo imam jaz z vsem tem? Kot zagovornik nenasilja, vojaski oporecnik in se kaj bi se naslo, me seveda vojska in vse v povezavi z njo, ni nikoli fasciniralo. Danes pa me je presenetilo krozenje vojaskega helikopterja nad Zasavjem. Dva klica in imel sem vse potrebne informacije. Na letaliscu Ruardi nad Zagorjem, da prav si prebral, Zagorje ima svoje letalisce, je Slovenska vojska predstavljala poklic vojaka. Da bi bila predstavitev bolj pestra, so pripeljali s seboj helikopter in letalo, s katerima so obiskovalce peljali en “krog”. Jaz na zalost nisem bil med srecniki, oz. sem prispel prepozno, da bi se peljal, sem pa zato toliko bolj obcudoval jeklo in vse gumbke, ki omogocajo, da se taksna zverina dvigne od tal in dejansko leti. Zanimiv koncept novacenja novih vojakov, ceprav pogled na obiskovalce je prikazal drugacno stanje, kajti vecina jih je bila mladih starsev, z mladimi otroci. Mogoce pa je SV startala na tocno taksno populacijo.
Letosnje leto na vsako gorsko hitrostno dirko Burda pripelje znane Slovence in Slovenke. Na GHD Trbovlje so tokrat pripeljali dve znani domacinki. Klara Rozina, playmate zadnjega Playboy in Maja Prasnikar, bivsa clanice pevske skupine Unique, sta brez strahu sedle za volan dirkalnega Seicenta in kot predtekmovalki prevozili progo. Vmesni cas pa sta preziveli v pogovoru s svojimi obozevalci. Da pa ne bo izgledalo, da sta samo statirali, pa se fotografija Klare v akciji in Maje v akciji.
Tokrat sem bil drugic na tem tekmovanju. Lansko leto nas je dodobra namocilo, letos pa je bilo vreme precej bolj prizanesljivo. No, vsaj do druge dirke. Zmes bencina, prahu, preznojenih teles in doma prirejenih avtocross vozil je mesanica vredna ogleda. Glede na to, da je tekmoval tudi sosed, Metod Knez, letos z novim vozilom, sem seveda moral narediti tudi nekaj fotografij.
Sobota, soncno vreme, skoraj povsem brez oblacka. Napovedi so bile precej drugacne. Sredi mesta kopica vozil, ki jih tako ali drugace pripravljajo na naporno gorsko hitrostno preizkusnjo. Proga je zelo strma in ovinki so precej hudi. Nekateri vozniki imajo probleme s tem, kajti avto ni nastavljen za taksno konfiguracijo terena. Ob 13:30 se grmenje motorjev zacne dvigovati in pocasi se v koloni odpeljejo proti startu. Najhistrejsi so progo prevozili v manj kot dveh minutah, pocasnejsi pa pac bolj previdno in z opaznim pomanjkanjem konjusnice pod havbo. Trening je minil cudovito in brez poskodb.
Dezuje. Spet. Namesto, da bi se s kolesom po gozdovih preganjal, tukaj visim in si sonca zunaj zelim. Da pa vseeno malce bolj toplo bi bilo, pa sem nasel nekaj, kar mogoce pogrelo te bo.
p.s.: razmisljam, ce bi objavil tudi gole zenske
Ko ulice ostanejo prazne in ko turistov vec ni, takrat se Pula prebudi. Luna jo obsije, morje moc ji da, vse svetilke se trudijo, da Pula najlepsa bi bila.
p.s.: fasciniran nad nocjo v Puli, se v cloveku prebudi pesniska zilica
Svetovna letalisca so v strahu pred napadi “teroristov” odpovedala stevilne lete in poostrila varnostne ukrepe. Mnenje o tem ni relevantno za ta prispevek, zato ga bom preskocil. Je pa zanimivo videti taksno sportno letalisce, kot je v Medulin, kjer pristajajo ultra lahka letala. Kjer ni oborozenih policistov, niti psov, da o bombah ne govorimo. Prav tako je cudovita njegova lega, kajti pogled z letalisca je direktno na morje, ki se razteza okoli. Letalisce in njegov lastnik omogocata panoramske lete, ceprav ob pogledu na “musicje” avioncke, sem preskocil tak polet. Prav tako pa imajo organizirano skakanje s padali iz avionov. Mogoce pa bom nekoc zbral pogum in sel skocit, tako, kot sem rekel tudi ze za bungee, pa se vedno nisem skocil!
Makro fotografija je slikanje pri majhnih razdaljah. Primer: slikamo rozo s cvetom 1 cm, in ta roza bo imela na filmu pri reprodukcijskem razmerju 1:2 velikost 5 mm. Objektiv, ki nam omogoca narediti tako veliko sliko, ima oznako makro 1:2. Obstajata dve vrsti makro objektivov: makro zoomi in makro objektivi. Makro zoomi so univerzalni, vendar imajo reprodukcijsko razmerje 1:2. Makro objektivi z reprodukcijskim razmerjem 1:1 omogocajo najvecjo povecavo 1:1, kar pomeni, da lahko na en posnetek posnamemo povrsino 36 x 24 mm.
Pri makro fotografiranju je globinska ostrina manjsa kot pri fotografiranju na vecje razdalje. Manjsa globinska ostrina sliko popolnoma spremeni. In zato je treba pri nakupu objektiva narediti kompromis med ceno in kvaliteto. Oz. se moramo odlociti kaj si zelimo od objektiva.
Upostevati moramo, da je pri krajsi goriscni razdalji ozadje bolj vidno, da je razdalja do objekta manjsa in da je cas osvetlitve lahko tudi daljsi in cena je manjsa. Pri daljsi goriscni razdalji pa je ozadje manj vidno, razdalja do objekta je daljsa, cas osvetlitve je krajsi, cena objektiva pa je precej visja. Vse to velja za aparate z izmenljivimi objektivi (SLR, DSLR).
Ce pa prisegate na kompaktne fotoaparate in bi radi vseeno naredili cudovite makro posnetke, potem si lahko kaj vec o vsej stvari preberete na Frenkijevi strani o makro fotografiji za zacetnike.
Pa veliko DOF-a zelim!
Driftanje II.
KLIK
Prejsnja galerija fotk je bila posvecena driftanju Sase. Ta galerija pa prikaze, kako se vozi na gorsko hitrostnih dirkah. Adrenalina je bilo polno celo popoldne, tako da na koncu ne stejejo samo rezultati, ampak pripadnost duhu, navijanju in uzivanju v atraktivnih voznjah. In Ilirska Bistrica vsako leto ponovi zgodbo in naredi iz dirke pravi spektakel.
Pa se nasvet. Ko se peljete preko Ilirske Bistrice do Sembij, ne poskusajte tega, kar delajo fantje v teh dirkalnih vozilih. Ni varno
Driftanje
KLIK
Ko se sonce skrije in vrocina moc izgubi, nocna Ljubljana zazivi. Polne ulice in lokali polni ljudi. Vsi hitijo, da cim prej mrzlo pijaco dobijo. Nekaj ljudi pa na obrobju zivi in samo gleda te stvari. Ampak to so ze druge stvari!
Med brskanjem sem nasel par panoram, ki sem jih naredil ze pred parimi leti. In tukaj so na ogledu.
Ne na obali, ampak v idilicnem okolju Smrjen je Royal klub. Poleg odbojke na mivki ponujajo tudi tenis igrisca. Zanimiv koncept, ki me je popolnoma presenetil, namrec iz polnega hladilnika vzames pijaco, kolikor si jo zelis in zapisujes na list. Na koncu pa se vse skupaj poracuna. Prav tako je cena 1500 sit/uro za odlicno igrisce za odbojko zelo nizka. S tem, da ti nudijo se zar za pecenje cevapcicev in ostalih dobrot, ki jih utrujeno telo po napornem sportu potrebuje. Objekt, kjer se bom definitivno se ustavil. Pa se druzba je bila super!
