Kategorija: ":fotopis:"

Sečoveljske soline

:fotopis: 4.04.2007

Streljaj od Portoroža, leži krajinski park Sečoveljske soline. Če je Portorož poln turistov čez celo leto, so Sečoveljske soline njegovo nasprotje, oaza miru in tišine. Nastanek Sečoveljskih solin sega v 13. stoletje, ko so prvič omenjene v piranskem statutu. Na delu opuščenih solin – Fontanigge, ob kanalu Giassi je nastal muzej solinarstva, kjer si lahko ogledamo zbirko starega solinarstva in kupimo različne izdelke iz soli. Piranska sol, solni cvet, temna čokolada s solnim cvetom, solinsko blato za telo, sol za kopel z eteričnim oljem sivke, so samo del izdelkov, ki so nam na voljo in so odlično darilo, ki ga lahko podarimo tujcem. Drugačno, pa vendar povsem domače! Čokolada s solnim cvetom je odlična! Definitivno boljša, kot pa s sivko! Sečoveljske soline so bogata zakladnica rastlinskega in živalskega sveta in zato so leta 1998 postale krajinski park – KPSS. Leta 2002 postane Mobitel d.d. lastnik podjetja SOLINE Pridelava soli d.o.o., ki je leta 2000 dobilo koncesijo za upravljanje in skrbništvo Krajinskega parka Sečoveljske soline. In takrat so Sečoveljske soline začele dobivati sedanjo podobo. Definitivno vredno ogleda in mirnega sprehoda!

Galerija fotk

dsc_0144.jpg dsc_0147.jpg dsc_0150.jpg dsc_0151.jpg dsc_0154.jpg dsc_0159.jpg dsc_0161.jpg dsc_0164.jpg dsc_0167.jpg dsc_0169.jpg dsc_0171.jpg dsc_0172.jpg dsc_0189.jpg dsc_0194.jpg dsc_0196.jpg dsc_0197.jpg dsc_0220.jpg dsc_0229.jpg dsc_0239.jpg

  • Share/Bookmark

Fotopis – Krnsko jezero

:fotopis: 13.11.2006

Ogled odsvetujem vsem, ki jim pohodništvo ni v užitek, kajti lahko se spremeni vaš pogled na gore!

Ko se čez Vršič spustiš v dolino Soče, se pred teboj odpira povsem drugačen svet. Dolina obdana z gorami in v sredini s čudovito Sočo, ki tudi v jeseni sama vabi vase. Pot do Lepene, izhodišča za vzpon do Krnskega jezera, je prijetna in hitra. Sam vzpon pa dolg okrog ure in pol in pa primeren za vse generacije, saj lahko že na začetku izbiraš med lažjo ali težjo potjo. Seveda smo izbrali težjo in priznam, da je tudi ta pot povsem prijazna in ni naporna. Po uri vzpona, ko grizeš kolena, te pričaka dobrodošlica in začne se položna pot. Zanimiv je pogled na tablo z označenimi višinami snega za pretekla leta in kmalu po tem je sledilo razočaranje. Planinski dom pri Krnskem jezeru je zaprt. In misel na topel čaj in enolončnico v koči je v hipu izpuhtela. Škoda, kajti čudovito vreme je privabilo precej planincev, ki so se žalostni obračali pri zaprti koči. Od koče do jezera je sledilo še 15 minut hoje po prečudoviti pokrajini, mimo spominskega obeležja padlim pri Soči. In pred nami se je odprl pogled na Krnsko jezero, ki se je kopalo v soncu in ustvarjalo čudovite obrise okoliških hribov. Voda jezera je bila ledeno hladna, vendar me to ni ustavilo, da si ne bi privoščil par korakov po njej. Pol ure oddiha na toplem sončku, kjer smo si nabrali energije, je bil naša popotnica na poti nazaj proti Lepeni. V tem času pa so tudi oblaki začeli prekrivati nebo in spremenili sončno pokrajino v precej bolj turobno.

dsc_00041.jpg dsc_0006.jpg dsc_00081.jpg dsc_00151.jpg dsc_0033.jpg dsc_0036.jpg dsc_0038.jpg dsc_0045.jpg dsc_0049.jpg dsc_0051.jpg dsc_0055.jpg dsc_00701.jpg dsc_0081.jpg dsc_0113.jpg dsc_0120.jpg dsc_0127.jpg dsc_0130.jpg dsc_0131.jpg dsc_0137.jpg

  • Share/Bookmark

Fotopis – sprehod na Sleme

:fotopis: 30.10.2006

Cilj je bila Mojstrovka. Vendar je povišana temperatura in slabo počutje boljše polovice, preprečilo to namero. Spomnil sem se Nordstarovega posta in pa Jakovih fotografij. In odločitev je padla. Cesta do Vršiča je bila oblečena v oranžno preprogo, in barvne kombinacije dreves so jasno kazale znake jeseni. Sonce je vsake toliko časa sramežljivo pokukalo izza oblakov in razveselilo “planince”. Na Vršiču sva pustila avto in se odpravila na približno 50 minut dolgo pot na Sleme. Pot je urejena in je namenjena vsem pohodnikom. Nedeljsko dopoldne je privabilo veliko ljudi v gore in tokrat sem imel čas opazovati njihove navade in njihove posebnosti. Večina jih je bila po 5 minutah hoje v klanec povsem zadihana in rdeča v obraz. Veliko jih je ugotavljajo, da je ta tura vseeno malce težja kot pa tista na Šmarno goro, ki se je sicer lotijo ob nedeljah. Prav tako sem opazil, da “nedeljski pohodniki” večinoma ne znajo odzdraviti, ki jih pozdraviš in ne znajo pustit prednosti tistemu, ki se že vrača v dolino. Veliko staršev je pripeljajo svoje male nadebudneže, kateri so me parkrat nasmejali s svojimi dejanji in odličnim poznavanjem gorskih pravil. Oni so še najbolj pozdravljali in se smejali. Sicer sem vesel, da starši pripeljejo svoje malčke s seboj, vendar sem pogrešal generacijo 18-25 let, ki je nisem srečal na tem sprehodu. In to je rahlo žalostno. Ok, nazaj k sprehodu. Definitivno priporočam to pot vsakemu, ki nima veliko pohodniških izkušenj in premalo kondicije, kajti pot je ravno dovolj strma na trenutke, s čudovitimi pogledi, da ugotoviš, da za pohode potrebuješ veliko energije in tudi dosti volje. In na koncu, ko prideš na Sleme, ti pogled na čudovito planoto poplača vso energijo, ki si jo vložil v pot. Prav tako simpatične so vrane, ki pridejo jest čokolado skoraj iz roke, ampak 70% kakava jim očitno ni najbolj prijalo. Odličen nedeljski sprehod se je zaključil z večerom v jacuzziju in bazenih.

dsc_02071.jpg dsc_01991.jpg dsc_0169.jpg dsc_0165.jpg dsc_00421.jpg dsc_00561.jpg dsc_00782.jpg dsc_00821.jpg dsc_00941.jpg dsc_0099.jpg dsc_01021.jpg dsc_01292.jpg dsc_01401.jpg dsc_01561.jpg

  • Share/Bookmark

Fotopisem na Kum

:fotopis: 25.10.2006

Fotopisem – fotopis, ki ima za podlago pesem :evil: klik na linke prikaže fotografije! Seveda si zraven branja lahko prepevate spodnjo pesem, vendar pozor, potem ne bo to več nemi film! Seveda je vse to na lastno odgovornost!

Zjutraj zgodaj sem vstal stvari v rukzak zmetal in jo mahnil direktno na Kum. Mim’ Cementarne je šlo, megla me bode v oko, prečkam Savo, zaženem se v hrib. V prve rajde sopiham, si rokave zaviham, le počasi jo rijem navzgor. Nikjer ni konca teh rajd, za vsako nov je ovin’k, na koncu gozda zagledam Dobovc. Skoz’ vas prešerno grem, se naokrog ozrem, ponoči nekdo je škarfo razbil. Se je preveč veselil, malo s poti zavil, sicer pa glavno ostal je živ. Vonj sena me omamlja in vsak pes me oblaja, jaz jo pa maham veselo naprej. Čez pot so srne skočile, se v hosti zgubile, na Lontovžu sem drugič počil. Le mal’ poti je ostalo, telo je vodo oddalo, mogočne smreke štrlijo v nebo. Še zadnji pukl prehodim, gob nikdar ne pohodim, tako prispel sem končno na Kum. Takrat pogled se razlije, oster veter zavije, nad mano odpre se modro nebo. Sam na vrhu stojim in v dolino strmim, z rešpetlinom iščem svoj dom.

Besedilo: Orlek

dsc_00043.jpg dsc_0007.jpg dsc_00581.jpg dsc_0103.jpg dsc_0131.jpg dsc_0142.jpg dsc_01451.jpg dsc_0188.jpg dsc_0201.jpg dsc_0207.jpg dsc_0190.jpg dsc_0196.jpg dsc_01291.jpg dsc_01321.jpg dsc_0140.jpg dsc_0146.jpg dsc_0155.jpg dsc_0171.jpg dsc_0172.jpg dsc_0180.jpg

  • Share/Bookmark

Pot do Kolna

:fotopis: 26.09.2006

Verjetno je kdo pricakoval fotopis, pa vendar ga ne bo. Ne, ker ne bi bilo dovolj fotografij, ampak ker ni dovolj casa, da bi vse skupaj spravil v pravilno obliko. Pot je bila naporna, vendar s fanti iz Mobile.si je minila v dobrem razpolozenju. Tako, da je tukaj samo nekaj faktov s te poti. V teaserju sem napisal, da je pot dolga 1200km, toliko, kot mi jo je preracunal ViaMichelin. Dejansko pa je bila pot dolga 960km in po kateri nas je navigiral QTEK 9100, da smo brez problema prisli na cilj. Preko 13ur voznje s postanki, ki pa so morali biti, kajti na nemskih cestah nastajajo taksni zastoji, ki jih pri nas nismo navajeni. Prav tako se nemske avtoceste popravljajo, gradijo in pa spreminjajo cez noc. Prvi vecer smo namenili ogledu parih lokalnih “biergartenov” in pa ogledu nocnega Kolna. Zanimivo mesto, polno ljudi vseh narodnosti in obnasanj. Zvecer pa smo popadali v posteljo kot ubiti in noc je bila prekratka, da bi pridobili nazaj vso zgubljeno energijo.

Ostale fotke so tukaj

dsc_0004.jpg dsc_0056.jpg dsc_0077.jpg

  • Share/Bookmark

Fotopis do Kolpe

:fotopis: 23.08.2006

Cas: ze precej casa nazaj, sobota, od 9. do 20. ure Kraj: avto prevoz Izlake-Dol ob Kolpi, 135 km (ena smer) Stroski: bencin 2800 sit

Kar nekaj casa je ze minilo od tega najinega izleta. In v tem casu sem povsem pozabil, ko je bilo toliko drugih stvari, da bi dokumentiral ta izlet. Pa poskusimo, koliko se se spomnim. Soncno vreme naju je premamilo, da bi odsla nekam na izlet. Morje, Bled ali kaj drugega mi ni disalo, zaradi prevelikih guzv. Kolpa pa se je slisala precej novo in drugace. Pa se sodelavca z boljsima polovicama, sta bila dol. Prvi postanek na poti je bil na Bogensperku. Da ne bo slucajno kaksnih dvoumnosti. Ne misliva se porociti in nisva si sla ogledat porocnega mesta! Sva si pa pogledala cudovito urejen grad in njegovo okolico. In povsem sem razumel Janeza Vajkarda Valvasorja, zakaj je zivel in ustvarjal na tem gradu. Mimo posestva Selo, sva se peljala pocudoviti pokrajini in avto je hotel sam pozirati med rozami. No ja, kdo bi razumel tehnologijo. V hudi vrocini sva prispela do izvira Krke, oz. parkirisca in se po vrocem soncu, mimo cebelic, odpravila do samega izvira. V senci dreves je bila prav prijetna temperatura in naju je vsaj malce ohladilo. Na poti proti Zuzemberku se je vreme spremenilo. Zacelo je dezevati in nebo se je stemnilo. Razmisljala sva, ce se v taksnem vremenu sploh se splaca nadaljevati, ali se rajsi obrniti in iti domov. Ce sva ze tako dalec, greva do konca, je bila soglasna odlocitev. Mimo pokopalisc in pokopalisc sva se vozila do Crnomlja. In tam sem na Petrolu zagledal nenavadni prizor. Mlada cigancica je z majhnim otrokom v narocju prisla na Petrol in se odpravila do cevi z vodo in dalu otroku piti iz tiste pipe. Brez besed sem zrl vanjo in razmisljal o njihovem nacinu zivljenja. Ampak cesta je vabila naprej. Cudovito urejen kamp Muhvic je cudovita tocka za pocitek in uzivanje v neokrnenji naravi. Kopanje v Kolpi pa prebudi cloveka, ceprav je bila voda precej hladna je bilo plavanje uzitek. Vendar sva pripeljala s seboj dez in je bilo uzivanje ob Kolpi precej hitro prekinjeno. Samo krave so nama delale druzbo, ko sva se po ovinkasti cesti peljala v noc. Priporocam!

Galerija fotk

  • Share/Bookmark

Fotopis Okreselj

:fotopis: 20.08.2006

Cas: nedelja, od 10. do 17. ure Kraj: avto prevoz Izlake-Logarska dolina, 80 km (ena smer) Stroski: bencin: 1800 sit, vstopnina v Logarsko dolino: 1200 sit, zajtrk: 900, kosilo: 6000 sit

Po vcerajsnji uspesni turi na Vadine in po 4 urah spanja, sem premleval idejo, kako bi izkoristil danasnjo napoved lepega vremena. Pohod na Sedmera jezera je bil na prioritetni listi, vendar nisem zelel tvegati, glede na to, da so bile noge se vedno mehke od vceraj. Barbka je predlagala Logarsko dolino, jaz pa sem ze delal plane, kako bi lahko sla na Kamnisko sedlo, oz. mogoce celo Ojstrico. Vendar so bile to precej nerealne ideje, tako da je ostala opcija Okreselj. Avto sva pustila pri penzionu Plesnik in pogled proti s soncem obsijanim goram nama je dal moci. Sprehod po ravnini je bil ravno pravsnji za ogrevanje in raztegovanje misic, kajti pred nama je bil turisticni vzpon do slapu Rinka. Vendar nisem mogel verjeti svojim ocem, ko sem zagledal to zensko, ki je v visokih petah in nedeljsko obleki korakala proti slapu. Vse lepo in prav, ampak to niso oblacila za v gore, prav tako tudi natikaci, “japonke” in visoke pete niso primerna obuvala! Smerokaz je locil zgoraj omenjene turiste od tistih, ki so si zeleli se kaj vec, kot samo sprehod. In kar naenkrat je bila v gozdu spet tisina in edino zvok Savinje in manjsih slapov je bil prisoten. Pot je urejena z zajlami in vodi vecinoma po gozdu, prav tako je dovolj markacij, za nevesce gornike. Narava prikaze svojo moc in vsako drevo je nekaj posebnega. Po priblizno pol ure hoje, sva zagledala tablo in malo naprej koco, oz. spomenik prvi koci na Okreslju. Pred nama so se dvigovale gore, katerih imena ne poznam. Vendar tudi tukaj je bil opomin in opozorilo na previdnost v gorah! Vreme v gorah se hitro spremeni in prav tako se je spreminjal pogled na vrhove, ki jih je zacela zajemati megla. Dez v gorah ni prijetna stvar, zato sva se na hitro poslovila od prijaznih planincev in pogled na tablo z vcerajsnjo destinacijo, mi je dal novih idej in novega zagona. Na poti nazaj sva se ustavila v Penzionu Raduha v Lucah na kosilu, kjer sva ze veckrat jedla odlicno hrano, tokrat pa sva bila razocarana.

Galerija fotk

  • Share/Bookmark

Fotopis Jezersko-Ledine-Ceska koca

:fotopis: 20.08.2006

Cas: sobota, od 11. do 20. ure Kraj: avto prevoz Izlake-Jezersko, 80 km (ena smer) Stroski: bencin: 1800 sit

Zjutraj me je prebudilo sonce. Taksen dan je treba izkoristiti, sem pomislil. In po vseh pripravah sva se odpeljala do Plansarskega jezera. Malce naprej od jezera sva pustila avto in se odpravila na pot proti Ledinam. Sprav je pot vodila po gozdu in je bilo vse skupaj precej bolj podobno prijetnemu sprehodu. Pot je odlicno markirana, tako da je primerna tudi za nevesce pohodnike. Flora v hribih se razlikuje od tiste v dolini, vendar je cudovita. Pisane barve cvetov in zuzki, ki iscejo hrano na njih so odlicen intermezo, preden se zacne pot vzpenjati in je potrebno malce akrbobatskih sposobnosti, da se lahko prebijas skozi prepreke. Kljub soncu, ki je mocno pripekalo na poloznem delu, se je vreme hitro spremenilo in padle so prve dezevne kaplje, ravno prav, da sva lahko normalno zadihala in si malce odpocila. Sopihajoca sva se prebijala mimo vedno lepsih roz in v daljavi ze zagledala najino prvo postojanko. Koca na Ledinah je bila se vedno ista, kot pred 17 leti, ko sem 9 let, vsako poletje prezivel 14 dni v njej. Namrec treniral sem smucanje in ker je na Ledinah veliko ledenikov, smo se mi pripravljali prav tukaj. Seveda sem odhitel do smucisca, ki pa se je v tem casu spremenilo. Ni vec ledenika in tudi smucanja ni vec. Razocaran sem se vseeno odpravil do snega in kot otrok skakal po njem. Ker se v gorah zgodi precej nesrec, sem opazoval planince in njihovo opremo in z zacudenjem ugotovil, da jih je vecina vec kot super opremljena, saj niso bili redki, ki so imeli s seboj tudi celade in vrvi. Za dostop do Ledin sva potrebovala uro in 45 minut. Za sestop pa sem predlagal pot do Ceske koce in potem nazaj do avta. Ta pot je precej zahtevna, kajti precis Zrelo, ki na slikah izgleda precej man nevarno, kot pa ko si v sami skali in ti je edina pomoc zajla, ki se je oklepas z obema rokama, kot da bi ti slo za zivljenje. Moram priznati, da se je Barbka odlicno odrezala in povsem suvereno precila Zrelo. Po precenju ledenika, ko se nama je zazdelo, da bo sedaj pot povsem preprosta, pa sva odkrila, da temu se ne bo tako. Plezanje po zraku je precej adrenalinsko, moj pogled pa je bil prikovan v steno in niti za trenutek nisem pogledal v prepad pod menoj. Se ista stena z drugacne perspektive in drugimi planinci. Taksna plosca, ko jo zagledas, ti nazene strah v kosti in kljub mehkim nogam, poskusas biti se bolj previden, kot si ze. Ampak na sreco sva kmalu zagledala Cesko koco in se zavedala, da ni pred nama vec zajl in prepadov in precej ledenikov. Tabla je odpirala vec moznosti, kam bi lahko se zavila, pa vendar je bila pot pri Jezerskem, tista prava pot, ki sva se je drzala. Iz daljave sva opazovala panoramo, ki se je odpirala pred nama in se zadnjic pogledala na najino turo, ki sva jo prehodila.

Galerija fotk

  • Share/Bookmark

Fotopis Zoo Zagreb

:fotopis: 15.08.2006

Zakaj Zoo Zagreb se sprasujes? V njem nisem bil ze zelo dolgo. In me je zanimalo, ce so kaj spremenili. Prav tako pa sem bil presenecen nad vstopnino v sam Zoo. Ob ponedeljkih je vstopnina za odrasle samo 10 kun, kar ni primerljivo s 1400 sit za vstopnino v Zoo Ljubljana. Pot je bila prijetna in hitra in Zagreb je mesto, kjer se gradijo novi objekti. In ko se vozis po Zagrebu, ne smes biti presenecen, ce za seboj zagledas taksno posast. Obstaja pa en problem pri zagrebskem zivalskem vrtu. Nima svojega parkirisca. Kar predstavlja za Slovence oviro, ko iscemo kam bi lahko parkirali avto in se srecujemo na vseh zasedenih parkiriscih. Na koncu sem parkiral pred Dinamovim stadionom. Skok cez cesto in ze sva bila v precudovitem parku, ki vodi do zivalskega vrta. Prav taksen je tudi zivalski vrt, cudovito urejen, cist in v prijetnem okolju, ki ti ne da slutiti, da je na drugi strani ograje glavna cesta cez Zagreb. Volkovi Na zacetku so kletke s pticami, kjer te prijazno pozdravijo razne redke vrste sov, raznobarvni Ibisi, caplje , razne sorte rack in ostale perjadi. Med bolj prijazne in zelo fotogenicne zivali spadajo prerijski psi, ki radi pokazejo kako se prehranjujejo. Tjulnji se radi igrajo z obiskovalci in uzivajo v Coca Colinih plastenkah. Se pozna vpliv potrosniske mrzlice tudi v zivalskih vrtovih. Vidra je takoj pokazala kako zna plavati in ko je videla, da jo vsi opazujemo, se je nastavila v toliko razlicnih polozajih, da sem skoraj izpraznil baterijo na fotkotu. Nutrije niso bile obremenjene z obiskovalci in so sladko spale skupaj v klobcku. Lemurja sta uzivala na soncku in se lovila po vejah. Medvedi niso bili najbolj razpolozeni, kajti vrocina je tudi njim ze zacela presedati, tako da so bili vecinoma v brlogu. Tapir, smesna zival, ki hodi tako zelo ponosno, pa vendar ne sodi med najlepse, se je prav radovedno smukala okrog obiskovalcev, verjetno je pricakovala dodaten obrok hrane, ki pa je na njeno zalost prepovedan. V tematskem parku kar mrgoli mrcesa, na sreco varno zaprtega. Kace, so bile videti tako spokojne, se bolj spokojen pa je bil krokodil, ki je ravno odsel v solarij. Volkovi so bili precej podobni psom, ki cuvajo okoliske kmetije in so prav z veseljem opazovali mlado srnico. In stavim, da niso imeli pokvarjenih misli. Vasabiji, zelo podobni kengurujckom, so za trenutek pokazali narascaj, potem pa ga spet skrili v vreco. Bizoni so bili povsem brez besed, tako kot te zivali, katerim ne vem niti imena. Kitajski leopard je spal sanje pravicnega. Sibirski tiger pa se je navelical obiskovalcev in se je skril v varno zavetje vrat. Za konec pa ostane se kralj zivali lev, ki pa nekako ne sodi v zivalski vrt, tako kot tudi ostale zivali ne, ampak tokrat bom zadrzal svoje mnenje zase in ga nekje drugje, nekoc napisal. Pogled v levove ocke, ko je bil nemocno za resetkami je povedal veliko, predvsem se mi je zdelo, da me je spraseval, zakaj hudica je on, kralj zivali, obsojen na zivljenje za mrezo? Ah ja, lepo je bilo..

Galerija fotk

  • Share/Bookmark

Fotopis po jezerih

:fotopis: 15.08.2006

Sobotno jutro je prineslo, po dolgem casu, malo soncka. In ker mi ocitno se ni bilo dovolj dezja, oz. vode, sva se odpravila do parih jezer, ki so v bliznji ali daljni okolici. Kadar imam cas, se peljem po stari cesti od Ljubljane proti Trojanam, skozi Lukovico. In vedno sem opazil tablo Gradisko jezero, ampak nikoli ni bilo casa, da bi si ga sel pogledat. Prijetno urejena cesta pripelje do samega jezera. Vendar nekaj drugega mi je padlo v oci. Na vsakem koraku so table s prepovedmi. Prepovedano plavanje, prepovedano metanje kamnov v vodo, prepovedana voznja s colni, prepovedana voznja z avtomobili! Sprehod ob jezeru je odkril nekaj, kar mi je bilo precej podobno James Bondovim filmom. Je spodaj jedrski reaktor? Preizkusa SV podmornice? Pogled na ograjo je skoraj potrdil moje sumnje! Pot pod noge, oz. prizgimo avto in naprej. Proti Zbilju in jezeru. Zbiljsko jezero se je kopalo v soncu in tudi obiskovalci, ki so se nastavljali soncnim zarkom, voda pa je kazala drugacno podobo. Alge in svinjarija sta po celem jezeru in racke imajo probleme z vzletanjem, prav tako pogumni moski, ki hocejo pokazati svojim zenskam, koliko jih je v rokah in jih odpeljati v colnu po jezeru. Bolj tezko, ker se zapletes v vso to svinjarijo. Predsem pa se to pozna pri labodih, ki si ne morejo umiti svojega sicer cudovito belega perja. In sva sla. Naprej proti jezeru Preddvor. Situacija pa povsem drugacna. Ljudje so se kopali v jezeru, ki je cisto in urejeno. Sonce in oblaki pa so naredili cudovito kompozicijo, ki je nisem mogel zamuditi. Na poti proti Preddvorju sva na radiu ujela, da je zvecer Kresna noc v Bohinju in tako dolocila najin naslednji postanek. Ker pa sva se ustavljala pri jezerih, nisem mogel mimo Blejskega jezera. Par Anglezinj je razmisljalo, ce bi se podalo v ledno hladno vodo in po parih minutah je najpogumnejsa zaplavala. Mene pa zmrazilo. Bled je lep, otok se ni v lasti cerkve, ceprav se na vse kriplje trudijo, da ga dobijo, vendar je zame prevec socializiran in urejen. Manjka mu del kaoticnosti, oz. prvinskosti. In se zadnja destinacija. Bohinjsko jezero in zadnji soncni zarki, preden so nebo zakrili oblaki in je zacelo dezevati. Kresna noc s spuscanjem sveck v jajcnih lupinah in ognjemetom bo tako ostala na spisku za drugo leto. Se zadnji pogled proti cerkvi in v dezju sva se odpeljala domov.

Galerija fotk

  • Share/Bookmark

Monumenti

:fotopis: 11.08.2006

Pula, nekoc mesto, kjer je imela JLA mogocna oporisca in ogromno vojasnic. Po vojni, ki je divjala na hrvaskih tleh, je vecina teh vojasnic obsojenih na propad. Par kilometrov iz Pule, lezijo Monumenti (taksno ime sem nasel na internetu), velik, mogocen kompleks, ki ga je uporabljala vojska se desetletje nazaj. Sedaj pa propada. Prvi pogled na kompleks je prebudil v meni podjetnisko idejo, kako bi ta del ozivil. Kako bi nasel investitorje, ki bi vlozili svoj denar v ta projekt in kako bi naredil iz bivse vojasnice kompleks, ki bi zadostil tudi najbolj peticnim gostom. Okrog vojasnice je visoka ograja, kot se je spodobilo za tisti cas. In notranjost propada, ampak okolica je idilicna. Okrog in okrog morje, in mostic, ki vodi do otoka, kjer so napol porusene hise. Na otoku bi bil prostor za zabavo, kjer ne bi hrup nikogar motil. Prav tako bi bilo mozno urediti pristanisce za peticne jahte in njihove lastnike. Kompleks stavb ne bi veliko spreminjal, kajti postavljene so tako, da imajo pogled na morje in so velike in prostorne. Si kar predstavljam uzivanje vojakov, ki so prezivljali svoj vojaski rok v njih. Morje je cisto in precej neokrnjeno. Prav tako pa se vidi, da je bila okolica zelo urejena, kajti se sedaj, po 14 letih se vidi nasadi roz in stezice. Bolj kot razmisljam o tem, bolj mi je sama ideja vsec, ampak se zavedam, da je projekt megalomanski in toliko denarja ne bi nihce investiral. Se mi pa poraja vprasanje, zakaj tega ne uredi sama obcina Pula, ali pa kaksen hrvaski tajkun, ki je ravno z vojsko zasluzil bajne vsote denarja in bi ga lahko zelo dobro oplemenitil in spremenil podobo propadajoce vojasnice.

Galerija fotk

  • Share/Bookmark

Rovinj

:fotopis: 10.08.2006

Stara mesta imajo svojo duso. In rad jih imam, ko se sprehajam po njih in cutim njihovo toplino in prijaznost. Moti me, da jih imajo tudi drugi turisti radi in da jih obiskujejo. Meni bi bilo lepse, ce bi bila ta mesta samo moja. Recimo Piran. Cudovito mestece, vendar cez poletje poln trum turistov, ki mu spreminjajo utrip in ga ubijajo. Jemljejo mu pecat starosti. Cez zimo je obratno. Prazno mesto, ki kar samo klice vase in te obda s svojo starostjo in energijo. Na poti proti morju, sva iz Huma zavila proti Rovinju. Vreme je bilo ravno prav oblacno, da se nama ni mudilo kopanju naproti, ampak sva rajsi uzivala ob pogledu na colnicke in avtohtone prebivalce Rovinja, ki kljubujejo casu. Sprehod po ozkih ulicah, je bil zame naporen, kajti odmikanje turistom in vozickom in otrokom mi ni ravno v uzitek, ko si ogledujem arhitekturo. Ampak pogled na cudovita stopnisca je pregnal jezo. In igranje otrok v mestnem vodnjaku, me je spomnilo na otrostva in pocitnice, ki sem jih prezivljal s starsi. Same hise so zanimivih barv, precej so me spominjale na hise v Riminiju. Sprehod ob obali je bil precej manj naporen, kot pa med ulicami. In za ovinkom se je skrivala lepotica , cesa taksnega se nisem videl. Ljudje so stali in jo opazovali, ce se bo premaknila. Verjetno ljudje, ki si jo lahko privoscijo morajo biti zelo premozni in verjetno je to res uzitek. Jaz pa sem si predstavljal, kaj bi jaz naredil z njo. Se vzpon do cerkve na vrhu Rovinja, ki je zanimiva, ampak moja noga ne bi niti v sanjah zakoracila vanjo. Rovinj je cudovit kraj, vendar ce opazujes, potem opazis tudi taksne stvari, ki pa ne morejo biti v ponos biseru Jadranske obale.

Galerija fotk

  • Share/Bookmark

Fotopis Hum

:fotopis: 7.08.2006

Cas: cetrtek, od 10. do 14. ure Kraj: avto prevoz Izlake-Hum, 165 km (ena smer), sicer na poti proti Istri Stroski: bencin: 3000 sit, cestnina: 1300 sit (ena smer)

Cesta proti Istri je cesta, ki sem jo prevozil ze vsaj 500 krat, odkar imam vozniski izpit. Zakaj? Ker se vozim po tej cesti cez Buzet proti Kavranu, kjer imamo vikend. In vedno znova sem se spraseval, ko sem v kraju Roc videl napis Hum, najmanji grad na svijetu, kaksen kraj mora to biti, da je najmanjsi na svetu. In nikoli se nisem vzel casa, da bi zavil s ceste in si ga ogledal. Tokrat je bilo drugace. Vreme je bilo rahlo oblacno in ni se nama nikamor mudilo. Prvi pogled na Hum je bil prijazen in nekako skrivnosten, kajti vse je skrito za obzidjem, tudi celo mesto. Stik s prvo prebivalko me je nasmejal, kajti niti pod razno se ni dala odgnati in bi se kar igrala z menoj. Sledila nama je do vhoda v samo mesto, kjer so na stenah plosce z napisi v glagoljici . Vhod je impozanten in temacen, ko pa stopis skozi vrata, pa se ti odpre pogled na cudovito urejene hiske, z veliko rozami in grajski stolp, ki se dviguje visoko v zrak. Mesto je polno cudovitih detajlov in detajlov in clovek tezko ostane ravnodusen do vsega tega. Prav zazelel sem si, da bi prezivel kaksen dan v tej oazi miru in tisine. Le redki turisti so si prisli ogledat Hum in njegovo trdnost, ki kljubuje casu. Zal mi je bilo, ker nisem srecal nobenega domacina, da bi se z njim pogovoril in da bi mi razlozil vec o zgodovini Huma. Ko sva zapustila mesto, sem moral skociti se na bliznje pokopalisce, kjer sem se sprehajal med starimi nagrobniki, razpeli in obcudoval cerkev, zgrajeno iz kamenja, ki stoji ze od leta 1811 in kljubuje casu in vremenu. Spet tisti obcutek, da cas ne obstaja in da se sprehajam skozi cas. Ampak klic morja je bil mocnejsi in skok v avto in oddrvela sva naprej.

Galerija fotk

  • Share/Bookmark

Fotopis po Benetkah

:fotopis: 21.06.2006

Cas: cetrtek, od 8. do 22. ure Kraj: avto prevoz Izlake-Piran, 280 km, katamaran Piran-Benetke Stroski: nagradna voznja z Venezia Lines za dve osebi, bencin: 5000 sit, cestnina: 25oo sit, hrana in pijaca: 7000 sit

p.s.: fotopis je reportaza opremljena s fotografijami, ki so tudi sicer v prvem planu, da pricarajo resnicen pogled na stvari. Svetujem klik na linke.

Jutro je bilo soncno in pot proti obali prijetna. Guzva na avtocesti je stalna praksa in vsako izgubljanje besed je jalovo delo. Par avtobusov turistov se je guzvalo na pomolu v Piranu in cakalo prevoz, ki nas bo po morju odpeljal do Benetk. Z navdusenjem so pozdravili prihod plovila, ki je pripeljal, ampak so zalostni ugotovili, da to le ne bo pravo plovilo. Katamaran je prispel, vsi smo opravili carinske formalnosti in se odpeljali proti Benetkam. 2 uri voznje, otroci ki skacejo okrog, starejsi ljudje, ki tarnajo in pa prepoved izhoda na palubo so bili cudovit zacetek dneva. Prvi pogled na Benetke je povedal vec, kot pa bi lahko povedal vodic. Ceprav se je sprehod ob morju nadaljeval v drugacnem tonu in mi vsaj za trenutek odvrnil misli od vseh moznih in nemoznih cerkva in njihovih objektov, katere bom moral cel dan opazovati in jih fotografirati. Pogled na gondoljerje, ki se ne dajo motiti turistom in pogled na beneske maske, ki cel dan stojijo anemicne na soncu, pove dosti o njih samih. Za njih poteka zivljenja drugace, kot pa za nas turiste, ki si pridemo ogledovat ulice, cerkve in kanale. Fasciniran sem bil nad njihovim dojemanjem zivljenja in turistov, ki jim pomenijo samo zasluzek in cisto nic drugega. Zanimivo je videti karabinjerje, kako branijo banke in draguljarne. Sicer pa so Benetke arhitekturno cudovite, stavbe so vredne pogleda, prav tako pa je vse zelo urejeno. Prav nic se ne bi branil, ce bi imel hisko v Benetkah, kjer bi uzival v miru in tisini, ki sta sicer redka, ampak se najdeta in bi zjutraj hodil po sadje na trznico z gondolo, oz. bi na Markovem trgu hranil golobe.

Ce pa koga zanimajo cerkve in ostalo, kar nudijo Benetke, se bom potrudil in pripravil se krscanski pogled na Benetke :evil:

Galerija fotk

  • Share/Bookmark

Fotopis cez Vrsic

:fotopis: 11.06.2006

Cas: sobota, od 10. do 22. ure Kraj: Izlake-Vrsic-izvir Soce-Kobarid-Tolmin-Kanal na Soci-Dobrovo v Goriskih Brdih-Nova Gorica-Izlake. Skupno 460 km. Stroski: bencin: 8000 sit, cestnina: 2620 sit, vstopnine: 1000 sit, hrana in pijaca: 9000 sit

p.s.: fotopis je reportaza opremljena s fotografijami, ki so tudi sicer v prvem planu, da pricarajo resnicen pogled na stvari. Svetujem klik na linke, da dozivis cudovito pokrajino.

Med razmisljanjem, kako preziveti soboto, se mi je porodila ideja, da Slovenci poznamo Grcijo, Turcijo, Tunizijo, da skocimo cez vikend v Cannes, ali Rimini in ostale drzave precej boljse, kot pa samo Slovenijo. Ce pa samo malce pomislimo, kako cudovita je Slovenija in kaj skriva, potem je bila odlocitev, kam v soboto, precej preprosta. Pot pod noge, oz. skok v avto in na pot. Od doma do Kranjske gore, kjer sem med voznjo izvedel, da bo cesta cez Vrsic zaprta ob dolocenih urah, sem porabil manj kot uro. Cesta je bila povsem prazna, kot bi se ljudje skrivali pred dezjem, ki naju je spremljalo del poti. In prvi postanek v Jasni, kjer sva obcudovala pogled na zasnezene planine in paglavce v jezeru. Vzpon na Vrsic je z avtom povsem preprost, ni pa tako preprost za vse kolesarje, ki vsakodnevno delajo to turo (ali torturo). Ustavila sva se pri Ruski kapelici, ki so jo letos prenovili in je opomin na prvo svetovno vojno in preko 300 mrtvih ruskih vojakov, ki jih je zasul plaz. Pot proti vrhu Vrsica je bila cudovita. Sneg ob cesti bo verjetno ostal do avgusta in pa plazovina, kjer je narava pokazala svojo moc. Na vrhu Vrsica pa vse pripravljeno za sprejem kolesarjev. Cesta proti izviru Soce je bila zahtevna. Predvsem zaradi vseh kolesarjev in motoristov, na katere sem moral paziti. Vendar izvir Soce je poglavje zase. Pot do samega izvira je precej zahtevna in predvsem me je motil cel kup Italijanov in Italijank, ki so v visokih petkah lezli po kamnih in skalah, ki so bile povsem mokre in tezko prehodne ze v supergah. In potem se sprasujemo, zakaj prihaja do nesrec v nasih gorah! Pot pod noge, oz. kolesa in naprej cez Trento proti Bovcu. Cudovita pokrajina, ki nima ne konca in je povsem neokrnjena in nedotaknjena. Nikjer smeti, nikjer umazanije. In veliko turistov, predvsem Madzarov in Cehov, ki so prisli na rafting. Zrak, ki ga je uzitek dihati in pogled na zasnezene vrhove. Ustavila sva se na Avstro Ogrskem pokopaliscu, ki je cudovit in zastavilo se mi je vprasanje, zakaj niso vsa pokopalisca v Sloveniji pri nas taksna! V Bovcu sva srecala kolesarje, ki so vozili etapo proti Vrsicu. Hitrost preko 35km/h in strnjena skupina. Pred njimi in za njimi pa cel kup spremljevalnih vozil in pa policistov. Zanimivo je videti kolesarje, ki po 120 prevozenih kilometrig izgledajo kot, da bi se pravkar spravili na kolo. Sicer pa je zmagal Slovenec Tomaz Nose. Ura je bila ze okrog 16. ure, ko sva prispela v Kobarid. Lakota je naredila svoje in treba je bilo nahraniti lacne zelodcke. Glede na renome Hise Franko v kulinaricnih krogih, je bila hrana popolna fantazija. S polnim zelodcem in soncem sva se podala naprej do Tolmina. Dantejeva jama, hudicev most in Tolminska korita so imeli obetavno imena. Ustavila sva se in se sprehodila. V 40 minutah sva videla hudicevo veliko lepega. Toliko lepega, da se tezko opise z besedami. Cesa vsega je zmozna narava, ti postane jasno sele ob pogledu na vse to, kar se je odpiralo pred nama. Polna sveze energije sva sla naprej cez Solkan, Kanal in Anhovo in se zacela dvigovati proti Goriskim Brdom. Zalosten, ker ne pijem alkohola in v krajih, ki so znani po dobri kapljici, sem se moral zadovoljiti s cesnjami, saj je bil vendar praznik cesenj na Dobrovem. Z rahlim razocaranjem, kajti glede na reklamo bi pricakoval, da bo to vele dogodek, v bistvu pa je bilo samo par stojnic, kjer so prodajali razlicno robo, sva se spustila proti Novi Gorici, kjer sva gledala se borbe v Muay Taiu. In ob 22. uri prisla utrujena domov.

Ce pa kdo zeli galerijo slik, pa klik TUKAJ.

  • Share/Bookmark

Vrata in ulice

:fotopis: 20.05.2006

Dolgo casa sem potreboval, da sem uredil fotke iz Riminija, ampak mi je uspelo. In spodaj si lahko pogledate se drug pogled na turisticni kraj. Kjer pa ni duha o turizmu, je pa velika mera dobrega okusa in se vec skrbnih rok, ki so to ustvarile. Prav zanimiv je bil pogled na ulico, ki je povsem drugacna od vseh ostalih in je polna energije in cudovitih barv. Ceprav je bilo dezevno vreme, je ta ulica pricarala sonce, skoda, da ni bilo njenih stanovalcev na cesti, kajti verjetno so zanimivi.

KLIK

  • Share/Bookmark

Toskana

:fotopis: 19.02.2006

Sicer bo kmalu minilo leto, odkar sva se odpravila za prvomajske praznike na popotovanje po Italiji, ampak sele sedaj sem nekako uspel urediti fotografije in spomine. 8 dni potovanja, prevozenih preko 2000km, zapravljeno preko 250k sit. Prekolnil Italijo in njihove ceste in voznike po dolgem in povprek, ampak videl veliko lepih stvari in dosti novih izkusenj dozivel. Najprej sva si ogledala idilicne vasice Cinque Terre in se potem podala proti Sienni. Glede na to, da je Barbka zivela v Sienni skoraj eno leto, sva se tam zadrzala 3 dni. Spala v vili (tudi cena je bila temu primerna) in uzivala v sprehodih in mojem odkrivanju ulic in trgov in znamenitosti Sienne. Sem imel dobrega vodica in sva bila precej hitro skozi. Naslednji dan sva namenila odkrivanju okolice, ki je bila cudovita. Barve in roze in vse je bilo cudovito. Voznja s kabrioletom je bila idilicna. In se potem odpravila naprej proti Rimu. Doziveti vecno mesto z avtom, je cisto NO GO. Tripasovna cesta, na njej pa pet kolon avtomobilov, vmes skuterji, kolesarji in pesci. In clovek, ki je prvic v Rimu se popolnoma zgubi. Ampak nama je uspelo. Najdeva hotel, kjer so snemali Ko jagenjcki obmolknejo II, katerega cena je bil 500 eurov na osebo na noc. No, seveda sva se malce potrudila in potem nasla nekaj za 150 eurov na noc z zajtrkom, vendar brez parkirisca. Tako da je bil avto dva kilometra stran v varovani garazni hisi. Sprehod po Rimu ob soncnem zahodu je bil cudovit in ravno tak, kot v filmih :) Ja, ja, saj vem, prevec gledam filme. Tudi Rima in svinjarije na cestah je bilo dovolj, tako da sva se odpravila preko Umbrije in neznanih cest, oz. cest, ki jih nisva nasla na zemljevidu, do Riminija. Turisticno mesto, ki je bilo povsem prazno in hoteli 4 zvezdic, ki imajo v sezoni cene po 300 eurov, so bili po 120 eurov. Seveda pa v celem Riminiju ni bilo zaprtega bazena, da bi lahko plavala. Seveda sva si ogledala zepno drzavico San Marino in uzivala v pogledu na poceni stvari, ampak na zalost jih je bila vecina fake. Tako, da razen povsem osnovnih stvari za darila, nisva nicesar nakupovala. No ja, sva. Oblekco za Barbko v Max&Co, ki mi je takoj padla v oci in mi ni bila pomembna njena cena. No, ko sem podpisoval racun, mi je vseeno padla v oci :) 280 eurov. Ampak obleka je bila kot narejena zanjo. V Riminuju sva odkrila odlicno restavracijo, kjer sva trikrat jedla in zanimivost je bila ta, da ko sva povedala da sva Slovenca je lastnik castil vse :) Zakaj? Ker je Tusek igral v Riminiju in sta bila z njim zelo dobra kolega. Ni bilo slabo. In potem se pot nazaj proti Sloveniji in seveda obvezen postanek v Benetkah. Zadnjo ladjo, ki je peljala na kopno sva zamudila in potem imela odisejado z avtobusi in prestopanjem. Ampak nama je uspelo!

KLIK

  • Share/Bookmark

Tunizija

:fotopis: 28.10.2005

Pa sem koncno prisel nazaj. Verjetno me ni nihce pogresal, razen par rozic, ki so bile potrebne zalivanja. Po poletu z letalisca sem se pocasi umiril. Na avionu zacel brati Angels&Demons, ki sem jo skoraj do konca tudi prebral in jo vsem priporocam. In potem zopet letalisce, ki pa je bilo povsem nekaj drugega kot pa tisto, s katerega smo vzleteli. Cudovita zgradba, cista, osvetljena nas je pricakala in potem smo se skobacali na avtobus, ki vozi preko vseh omejitev in se na njem pocutis kot vreca krompirja, ki nas je dostavil do hotela. Presenecen, ker je bil hotel na prvi pogled super, pricakoval sem itak kaksno luknjo, kot ponavadi in ze smo leteli vsak v svojo sobo. Dobila sva sobo s pogledom na cesto, namesto na morje in sva sla do recepcije, da taisto stvar spremenijo. Ampak seveda bi oni za to zahtevali za 7 dni se skoraj 15o eurov :) Sva se potolazila, da mogoce je pa vseeno ok, ce imava pogled na kamele. In potem pride jutro. Vrocina, preko 35 stopinj, hladna voda v hotelskem bazenu, vecinoma starejsi ljudje v hotelu in par animatorjev, ki so bili vse prej kot le to. Sprehod do morja je odkril, da ni hotel 25o metrov oddaljen od njega, ampak prej 750 metrov. Ampak to se da preziveti. Seveda sem se skrival pod sencnikom, da me ne bi ze prvi dan prevec zapeklo in tako pocasi odkrival lepoto zimskega sonca :) Posebna stvar Tunizije je, da ne podpira CLIP-a, oz. da ti ne izpise telefonske stevilke osebe ki te klice na GSM in se potem pocutis na pol gol. Kot druga stvar je to, da je nemogoce klicati iz Tunizije, ampak na to smo bili opozorjeni. Sprehod po hotelu je odkril nacin njihove gradnje, namrec 3 leta star hotel je bil ze precej nacet in precej unicen, ampak zarek sonca mi je prinesel pogled na racunalnik z dostopom do interneta, sam sem imel s seboj laptopa za vsak slucaj, ce bi imeli mogoce WLAN, no ja, lepo je imeti taksne misli, da ne zaidem predalec, tisti racunalnik z internetom pa na zalost ni deloval, kajti imeli so pokvarjeno linijo in tako sem bil cel teden brez neta! Ne morem verjeti, da sem prezivel, sicer v mukah, ampak sem. Ljudje so prijazni in hocejo ti vse prodati, kar pa zame ni nic navdusujoce dejstvo. Nimam casa da se pregovarjam in pogajam za ceno, pac imam navado da povem koliko dam in od tega ne odstopim in potem je bila Barbka razocarana ker nisem dobil tabureja, tako da imam naslednji teden nalogo, da ga kupim :) Animatorji v hotelu so bili sami sebi namen. Niso tocno vedeli kaj pocnejo tam in privoscili so si neslane sale z gosti, kar pa mi je zadnji dan prekipelo in sem mu na kratko povedal, da sem jaz gost in da me lahko naslavlja z Mr. ali pa Sir in da naj si zapomni, da nisva skupaj krav pasla. Od zacudenja se je kar nekam skril in prav tako vsi ostali so bili povsem zacudeni, ampak men je bilo dovolj njihovega obnasanja. No ja, res je, malce huda reakcija, ampak ocitno bi to moral narediti prvi dan in bi imel mir. Hrana. Precej okusna, sicer vse z njihovimi zacimbami, ki jih nismo navajeni, ampak se jih hitro navadis. Predvsem pa njihovi kolacki. To bom sedaj pogresal doma :) Cene. Precej visoke za njihov standard. V hotelu je CocaCola 2 Dinarja, kar je 320 sit. In obvezna napitnina 1 Dinar. Tako, da lahko prezivijo brez problema. Itak pa te na vsakem korako preganjajo za jahanje konja, kamele, voznjo z kocijo, voznjo s skuterjem, jetom, ali pa cim tretjim, cetrtim. Sisa. Super stvar. Okus jabolke je zakon, ceprav tudi marelica ni slaba. Njihov tobak je precej lahek, tako da ni prisel v upostev. Hasisa pa ni sploh :) Sopotniki. Zanimivi. Navezala par kontaktov in nasploh smo bili dobra druzba, ki se pac vsak po svoje razlikuje. Pa se z otroci sem se igral, se posebej z Nejcem :)

Sedaj pa moram pregledati se vse fotkice in ostale spomine, ki so mi sedaj usli iz glave, tako da vse ostalo se sledi :)

Fotke so

  • Share/Bookmark
blank